Neodvisna Katalonija?

V Kataloniji bo jeseni referendum o neodvisnosti te dežele, ki je zdaj del Španije. Izvedli ga bodo, četudi bo Madrid proti. Pobudniki referenduma imajo za zgled Slovenijo, ki ji je pot v neodvisnost uspela pred četrt stoletja …

Barcelona se ločuje od Madrida

Nedavno nas je obiskal katalonski zunanji minister Raül Romeva i Rueda, povabilo ga je Slovensko društvo za mednarodne odnose. Na vprašanje, kaj bo po referendumu, je odgovoril, da sledijo »običajni postopki«. »Mi smo pripravljeni na postavitev temeljev državnosti. Že zdaj ima Katalonija veliko pristojnosti v svojih rokah, nekatere institucije pa so že v postopku ustanavljanja. Tega ne skrivamo. Ta vlada ima nalogo, da vzpostavi državne strukture – gre za tiste stvari, ki so zdaj v pristojnosti španske vlade, vendar se pripravljamo na njihov prevzem. Na veliko področjih smo že pripravljeni, na številnih drugih bomo kmalu. Če bo na referendumu odločeno, da naj se Katalonija osamosvoji, bomo enostavno razglasili neodvisnost. Če bo na referendumu odločeno, naj se to ne zgodi, pa bo popolnoma drugače in v tem primeru seveda tega procesa ne bomo nadaljevali. Zato vabimo tudi tiste, ki so proti neodvisnosti Katalonije, da se o tem javno opredelijo, vendar na demokratičen način in po pravilih referendumske kampanje.« Španski in drugi kritiki katalonskih prizadevanj po neodvisnosti »separatistom« prigovarjajo, da zdaj ni čas za nove delitve v EU, ki je že itak v krizi. Rueda: »Res nam to govorijo, toda Evropska unija je dinamičen proces. Povejte mi, v katerem obdobju njene zgodovine ni bilo nobene krize. Takega obdobja ni. Krize so normalne. To je zelo kompleksen političen proces. Evropska unija ima 500 milijonov prebivalcev, nemogoče je, da ne bi bilo nobenega kriznega položaja. Res je, da so krize, v katerih je Evropska unija danes, resne, tega ne zanikam. Gre za vprašanje beguncev, ekonomsko krizo, ki v več državah še ni končana, institucionalno krizo ter občutek številnih ljudi, da imamo demokratični primanjkljaj, in to je tudi povod za večna nasprotovanja med velikimi in majhnimi državami. A katalonsko vprašanje se ni pojavilo nepričakovano, pač pa se je dolgo razvijalo. Kar zagovarjam tako v Kataloniji kot v Evropi, je, da ne moremo bežati pred problemi, pač pa se je treba soočiti z resničnostjo. Najprej je treba razumeti, da problem obstaja, nato pa se z njim soočiti. In to je tisto, kar zahtevamo. To, da vam ni všeč, če se nekaj postavi na pogajalsko mizo, ne pomeni, da problem ne obstaja. Tudi če je soočanje s problemom za koga neugodno, problem še vedno obstaja in ne bo izginil samo zato, ker ga nočemo videti. Za veliko stvari čas nikoli ni najbolj pravi, se strinjam. A tako je. In s tega vidika moram poudariti, da je katalonsko vprašanje zelo enostavno. Zelo enostavno ga lahko rešimo, če le obstaja nekaj politične volje za to. Če te pripravljenosti ni, moram žal reči, da problem ne bo izginil. To razlagam tako španski kot evropskim vladam. Prej ali slej bo treba sprejeti odločitev. Lahko se usedemo za skupno mizo in o tem razpravljamo zdaj ali pa se bomo morali usesti pozneje, ko bo referendum že za nami. To je naše sporočilo. Mislim, da je pošteno, če vnaprej povem, kaj se bo mogoče zgodilo. In tisto, kar razlagam in kar bi rad razložil tudi Madridu, če bi me tam kdo poslušal, je, da so ljudje v Kataloniji tisti, ki so odločeni ta problem čim prej rešiti z glasovanjem, ne vlada. Nekateri menijo, da bi Katalonija morala biti neodvisna, drugi ne. Toda oboji menijo, da je to treba rešiti po demokratični poti. To je dejstvo. Tako da tistim vladam, ki le čakajo na to, da bo problem izginil sam od sebe, sporočam, da se to ne bo zgodilo. Pa ne zato, ker jaz tako govorim, pač pa zato, ker nazaj ne moremo več.« (Vir: MMC RTV SLO) Počakajmo torej, kaj se zgodi jeseni.

Rex žuga Kimu

»Vsekakor si ne želimo, da bi prišlo do vojaškega spora. Če bodo zvišali grožnjo svojega oborožitvenega programa na raven, ki po našem prepričanju zahteva ukrepanje, potem je ta opcija na mizi.« To je izjavil ameriški državni sekretar (zunanji minister) Rex Tillerson ob obisku v Južni Koreji (17. 3.). ZDA očitno izgubljajo potrpljenje.

Poza in resničnost

»Severna Koreja je dežela tretjega sveta, ki pozira kot dežela prvega sveta – pa še to komaj zmore. Ko vidiš kako vojaško parado, ti je jasno, da ne bi mogli nikogar zares ogroziti, tudi če bi se tega resno lotili. Zelo zgovorno je dejstvo, da svet sodeluje z njimi pri vzdrževanju te narative.« Tako vidi Kimovo »poziranje« Norvežan Morten Traavik, eden od režiserjev dokumentarnega filma Dan osvoboditve, o gostovanju Laibacha v Severni Koreji leta 2015. Čas je, da se tega »pozerja« sname s svetovne scene, kamor res ne sodi.