Afganistan – slovenski pogledi

»Na avtobusu smo biti razen ene same ženske izključno moški. Dva moška sta na avtobus privedla v burko zavito žensko, skoraj gotovo mlado dekle, ki se s sedeža ni premaknilo celih štirinajst ur, dokler je na končni postaji niso prevzeli neki drugi možje. Kako je zdržala ves ta čas brez hrane in pijače in seveda stranišča, si težko predstavljam. Avtobus je vsakih nekaj ur postal ob kakem karavanskem seraju, možje so se v puščavi razvrstiti v strelce in v svojih dolgih srajcah kot ženske počepnili in opraviti malo potrebo. Nekako na sredi poti, v Kandaharju, je bil nekoliko daljši postanek. Še eno mesto kot iz Tisoč in ene noči. Na bazarju se je vrtelo sorazmerno veliko kolo, povezano z vrvmi, kot nekak miniaturni dunajski Prater. V košarah, ki so se dvigale in spuščale, so čepeli otroci in vriskali od veselja. Kupila sva nekaj grozdja s čudovitimi, kot palec dolgimi, neverjetno sladkimi in aromatičnimi jagodami. Po odličnem heratskem kruhu je bilo tudi to grozdje takšno, kot ga nisem jedel nikoli prej ne potem. V trdi noči smo se vsi polomljeni končno le primajali do Kabula. Popotniki so stanovali v razvpiti hipijevski 'Chicken Street', po naše Kurji ulici, kjer sva našla prenočišče v še kar dobrem hotelu 'Des Cavaliers', pri vitezih, česar pa jim ni uspelo zapisati v pravilni francoščini. Po prespani noči sva se končno očedila in se odločila oprati tudi nekaj oblačil … Ko se danes oziram na čase pred skoraj štirimi desetletji, težko dojemam, da se je medtem velik del sveta obrnil na slabše. Največja krivica je bila storjena prav Afganistancem. Za dobrih trideset Slovenij veliko, pretežno gorsko državo, kjer so se po osamljenih dolinah za preživetje borili prijazni in pošteni ljudje, so vsemogoči 'osvoboditelji' gospodarsko uničili in jih za dolgo nepomirljivo sprli med seboj. Prijazni muslimani so se bili prisiljeni preleviti v militantne islamiste. Vesel sem, da sem lahko doživel Afganistan še pred desetletja trajajočo in uničujočo vojno.« (Str. 181–183)

To je odlomek iz ene od 28 slovenskih zgodb v afganistanskem zborniku Slovenskega etnografskega muzeja. Napisal jo je Janez Fajfar, zdaj blejski župan, v Afganistanu je bil leta 1978. Veliko Slovencev je v tistih časih potovalo v to veličastno, zdaj nesrečno deželo, med njimi sta tudi Tomo Križnar in Zmago Šmitek, velika popotnika gorenjskega rodu. Danes je tam le peščica slovenskih vojakov in morda še kak avanturist. Si še kdo upa v Afganistan?