Kolobarjenje za bogat pridelek

Kolobarjenje je nujno tako za bogat in zdrav pridelek kot tudi za ohranjanje rodovitnosti prsti. Zakaj bo v marsikaterem vrtu letos zadosti samo uporaba ročnega orodja, prav tako pojasni Robert Golc, kmetijski svetovalec pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Kranj.

Kranj – Preudaren kmet ali vrtičkar se gojenja zelenjave in poljščin ne bo lotil brez premisleka, temveč bo kolobarjenje na njivah ali gredicah skrbno načrtoval, pravi Robert Golc in pojasni: »Kolobarjenje je tradicionalen način kroženja zelenjave in poljščin, pri katerem določeno vrsto vsako leto pridelujemo na drugem delu zelenjavnega vrta. To pa ne velja samo za posamezne vrste, temveč tudi za cele skupine, zato recimo čebule ne smemo posaditi na gredici, kjer sta prejšnje leto rasla česen ali por. Dejstvo je, da se z neprekinjenim gojenjem posamezne vrste na isti površini sčasoma porabijo hranila in razmnožijo škodljivci oz. povzročitelji bolezni, ki napadajo to vrsto. Kolobarjenje je zato vedno dobrodošlo. Nova skupina rastlin bo imela drugačne potrebe po hranilih, škodljivci, ki se bodo namnožili, pa bodo ob svojega gostitelja in bodo postopno izginili.«

Vsaka zelenjavna vrsta ima svoje potrebe in značilnosti – in če jih poznamo, lahko delujejo tudi v našo korist in pripomorejo tudi k boljši rasti drugih sort. Golc svetuje: »Nekatere vrste zelenjave ali poljščin, na primer krompir, pomagajo rahljati zemljo, stročnice pa na svoje korenine vežejo dušik, ki ostane v tleh na voljo naslednjim vrstam, ki sledijo. Zato je za stročnicami modro pridelovati tiste vrste, ki porabijo veliko dušika, to so recimo kapusnice. Obratno pa zelenjavo, ki potrebuje malo dušika, velja saditi za kapusnicami.«

Priprava tal

Osnovno obdelavo tal oranje ali ročno prekopavanje (»štihanje«) naj bi opravili že lani jeseni. »Nizke temperature, ki so bile letošnjo zimo zelo pogoste, so pozitivno vplivale na samo strukturo tal. Tla so globoko zamrznila, posledično pa imajo tla sedaj zelo rahlo strukturo. Letos bo treba paziti, da ne bomo čezmerno uporabljali raznih motornih prekopalnikov, ki poslabšajo strukturo in povzročijo zbita tla. Zbita tal so premalo zračna, pojavi pa se tudi zastajanje vode. V marsikaterem vrtu bo tako zadosti samo uporaba ročnega orodja,« pravi Robert Golc in doda, da je tudi za poznejšo rast posevka zelo pomembno, da je zemlja zračna; zaskorjeno površino rahljamo s krempljastim rahljalnikom ali majhno motiko, vendar to lahko naredimo le, če so rastline posejane v vrstice dovolj narazen. To je eden od glavnih razlogov, še pojasni Golc, da v vrste sejemo solatnice (tudi za berivko), radič, rukolo, špinačo, blitvo, redkvice, korenček in peteršilj, ne le stročnic, rdeče pese ipd. »Vrstice nam poleg tega omogočajo pokrivanje medvrstnih prostorov z rastlinsko zastirko, ko bi radi preprečili izhlapevanje vode, zbijanje prsti ali rast plevela. V vrste posejane rastline imajo več zraka, zato so manj občutljive na obolevanje; smer vrstic naj bo takšna, v kateri najpogosteje piha.«

Setev na permakulturnem vrtu

Na permakulturnem vrtu, kjer gred ne prekopavamo in jih imamo pokrite z zastirko, je tudi čas za prva opravila. »Marsikdo si predstavlja, da bo seme težko vzkalilo pod nekaj centimetrov debelo odejo iz suhega listja ali slame. Setev ali sajenje izvedemo preprosto tako, da zastirko enostavno odgrnemo in jo, ko rastline začnejo rasti, zagrnemo nazaj. Sicer pa sejemo približno isti čas kot na klasičnem vrtu brez zastirke,« pojasni Robert Golc.