Madeža na »Zelenih vratih glavnega mesta«

Turistični delavci medvoške občine so si pred več leti omislili zanimiv slogan Zelena vrata glavnega mesta, s katerim javnosti sporočajo sedanji in v prihodnost naravnan obraz krajev občine Medvode. Pohvalno, temu ni kaj oporekati, če ne bi bilo na vrata prilepljenih dveh velikih madežev, ki delata sramoto ter povzročata zgražanje mimoidočih.

Prvi in najbolj vpadljiv račun je pogled na razpadajoči objekt, ki ga krajani poznamo kot nekdanji zdravstveni dom. Objekt so leta 1924 začeli graditi člani Telovadnega društva Sokol Medvode, in sicer iz opeke in ostankov leta 1912 pogorele tovarne papirja na levem bregu Save v Verju. Za gradnjo so se tudi finančno zadolžili, a ker jim dolga ni uspelo poravnati, je to kasneje storila takratna Občina Medvode in tako postala lastnica nedograjenega objekta ter ga nato usposobila za zdravstveno dejavnost in klet za javno kopališče, kar je ostal vse do preselitve v novo zgrajen zdravstveni dom na Svetju. Objekt je po izselitvi odkupilo bližnje podjetje Donit ter ga usposobilo za delovanje uprave, dokler ga po reorganizaciji podjetja v 90-ih letih niso dokončno zapustili. Od tedaj dalje je sameval in nezadržno propadal vse do današnjih dni v veliko sramoto kraju, tem bolj, ker je zgradbo krasila posebej oblikovana, poslikana in očem vpadljiva fasada.

Drugi veliki madež na Zelenih vratih glavnega mesta predstavlja leta 1988 začeta in nedokončana gradnja Športne dvorane med domom Partizana Medvode in železnico tik ob cesti iz Medvod proti Goričanom. Potniki z vlaka in tisti s ceste lahko občudujejo razpadajoči objekt, ki ga od časa do časa krasi še skozi okenske in druge odprtine rastoče grmovje. Dvorano so začeli graditi na pobudo članov sindikatov iz vseh medvoških podjetij, nekaj posameznikov ter Partizan Medvode. Po osamosvojitvi Slovenije je prišlo do velikih družbenih sprememb in tako tudi investitorji niso znali ali mogli dokončati izgradnje športne dvorane. V nekem trenutku so zadevo celo ponudili občini, a med svetniki ni bilo soglasja in poskus reševanja ni uspel. Zato so zainteresirani za dokončanje gradnje ali odprodajo zadolžili upravo tovarne Color, ta je našla kupca ter objekt z zemljiščem okoli njega prodala zasebniku iz Domžal, ki je imel velikopotezni načrt izgradnje kopališkega fitnes centra, a ga nikdar ni začel uresničevati pa ga gotovo tudi nikdar ne bo. Objekt stoji na zemljišču nekdanjega atletskega stadiona, ki ga tako ni več. Škoda za medvoški šport je neprecenljiva.

Morda je v dolgih letih stagnacije in nezadržnega zaraščanja terena in objekta prišlo do preprodaje, a to vsaj javnosti ni poznano, pa bi bilo zaželeno. K razrešitvi obeh opisanih primerov in odstranitvi madežev z Zelenih vrat glavnega mesta lahko odločilno prispeva Občina Medvode, ne kot lastnica, ki to ni, temveč s sprejetjem ustreznega odloka, ki bi zadolžil lastnike, da primerno ukrepajo, tudi z grožnjo sankcij, če tega ne bi uresničili.

Matevž Barle, Medvode