V znaku skupnega imenovalca

V Mali Galeriji v Kranju se predstavlja Bojan Bensa s pregledno razstavo Dotiki barve, v Galeriji Bala pa razstavljajo avtorice projekta Transformacija resničnosti. Razstavi sta del izmenjalnega projekta med Društvom likovnih umetnikov Kranja ter Ljubljane.

Kranj – Umetniške ustvarjalce, katerih razstava bo na ogled do konca meseca, je predstavil muzejski svetnik Aleksander Bassin. Bojan Bensa je diplomiral iz slikarstva leta 1980, v svoji ustvarjalni karieri pa prejel številne nagrade. Izpopolnjeval se je tudi v tujini, japonska kultura, umetnost in zgodovina pa so nekaj, kar umetnika privlači že od leta 1973, ko se je začel ukvarjati z borilnimi veščinami, tako da je pot kot esenca bivanjskosti veščine velikokrat vtkana v njegovo slikarsko ustvarjalnost. Predstavitev dobrih treh desetletij avtorjevega intenzivnega razmišljanja o vrednosti in pomenu slike tudi še danes, ko jo globalizacijska digitalizacija skoraj zanika, zahteva zagotovo poseben ustvarjalni napor.

Deklarativnemu nastopu sestava umetnikov z Dunaja in Münchna pod prvotnim imenom Melange se je lani pridružil ljubljanski sestav – šest članic Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Pod razširjenim imenom skupnega nastopa Transformacija resničnosti se na novo vzpostavlja neodvisna vloga društva, na eni strani neodvisno od represivnih meril liberalnega kapitalizma, na drugi pa v priznanju sobivanja različnih segmentov vizualne produkcije – od relevantnih klasičnih do tako imenovanih novih medijev. Saba Skaberne je ob eksperimentalnem hkrati predana tudi družbeno-političnemu izzivu daljnega avstralskega kontinenta. Polona Demšar se vrača h klasičnemu mediju – žgani  glini - elementarna telesnost ostaja njen pomenljiv ustvarjalni vzgib. Magija nematerialnega prostora, ki ga oblikuje Paola Korošec, se zdi, da ji omogoča odprto pot, kot neke vrste podstat za vstop starodavnih izlitih kovin, pri čemer se abstraktna magija zavestno umika in daje prednost figurativnemu izraznemu videnju. Kiparski trojici se priključuje ustvarjalka prostorsko-svetlobnega objekta, ki si ga brez prevladujočega fotografskega medija ne moremo predstavljati. Eva Petrič znova dokazuje, da ga je sposobna podrediti svojemu videnju, katerega temeljno izhodišče je lastna ženska pojavnost v svoji spontano zaigrani mitični vznesenosti. Slikarka Maša Gala se zaveda vdora novih medijev v svoj, sicer prej barvito čustveni kot pa racionalno izgrajeni svet, v katerem povzema vse tiste novodobne mrežaste strukturne premike, ki ji omogočajo soustvarjati izraznost postmoderne platforme. Taja Ivančič se po izraziti modernistični figurativni praksi predaja novi, čustveno izredno razgreti, a hkrati abstrahirani barvni poeziji, v kateri pa še vedno latentno tli nemirna želja, da zadrži elementaren figurativni vzgib.