Hagia Sofija je nekdanja patriarhalna bazilika, kasnejša mošeja ter današnji muzej v Istanbulu oziroma Carigradu.

Čaroben in moderen

Carigrad (2)

Kljub temu da turščina za Slovenca zveni popolnoma nerazumljivo, čeprav jo je pri nas pred leti spopularizirala ljubljenka televizijskega občinstva Hurem, ženski lik iz ene najbolj priljubljenih in uspešnih turških serij Sulejman Veličastni, ni bojazni, saj večina domačinov v Carigradu obvlada angleščino. Sploh mladina, starejši pa jo bolj razumejo, kot govorijo. Drugače pa se dogovoriš pač z mahanjem z rokami in risanjem po zraku – jezikom, ki ga razumejo vsa ljudstva sveta.

Enkrat sva se s sopotnico znašli pred velikanskimi kamnitimi vrati (lahko bi rekli že kar slavolokom), na katerih se je sončil napis Univerza Istanbul. Namreč, ko sva na Grand Bazarju preveč vneto gledali stojnice z raznovrstno ponudbo, sva se med ulicami in uličicami uspeli izgubiti. A nič zato. Razgrnili sva zemljevid mesta in poskušali ugotoviti, kje sva. Takoj sta pristopila dva mlada fanta, ali potrebujeva pomoč. V odlični angleščini sta razložila, kje sva in na kateri tramvaj naj greva. Je pa uporaba javnih prevoznih sredstev v Carigradu dokaj enostavna. V vsaki trafiki prodajajo kartico za javni prevoz, nanjo naložiš denar in z njo je uporaba podzemne železnice ter tramvaja čisto enostavna. Ljudje z veseljem pomagajo, povsod so napisi tudi v angleščini ali pa oznake, ki so razumljive.

Če imaš od treh oziroma štirih dni za raziskovanje Carigrada na voljo dva, to ni ravno veliko. Odločili sva se, da bova en dan namenili raziskovanju novega, drugi dan pa starega dela mesta. Ker pa sva imeli že prvi dan na voljo še nekaj popoldneva, sva se sprehodili od hotela po aveniji za pešce Istiklal, mimo razglednega stolpa Galata, ki je bil včasih zelo obiskan, danes so ga prehitele novejše stolpnice, namenjene razgledu, v njih pa domujejo prodajni centri in pisarne. Ne da bi se zavedali, sva se kmalu znašli na mostu Galata, ga prečkali, se mimogrede naužili izjemnih razgledov, ki jih tovrstna pot nudi, in se skozi bazar povzpeli vse do Sultanahmeta, tako da sva prehodili lepo število kilometrov in začutili utrip mesta. Pogled na Hagio Sofijo ter Modro mošejo pa je v času, ko se spusti tema, v soju mestnih luči popolnoma različen od dnevnega. V teh dneh tam tudi ni več množic radovednih turistov – ne podnevi ne ponoči. Prišla je na primer skupina japonskih turistov. Pripeljali so jih z avtobusom, njihov ogled pa je potekal nekako takole: tole je ena mošeja, tole druga, hvala lepa in gremo dalje.

(Nadaljevanje prihodnjič)