Ikea

Kdo ne pozna te znamenite švedske trgovske verige s pohištvom? Mladi vsi, starejši manj. Ko se vračamo s smučarskih počitnic v Avstriji, se obvezno ustavimo tudi v celovški Ikei. Ko greš z dopusta, zagotovo ne boš kupoval česa večjega. Tako izpolnjujem nalogo sodobnega potrošnika, da kupujem tisto, česar nujno ne potrebujem. V avtu nas čaka pes. Prostovoljca, da bi ostal z njim na parkirišču, ni bilo. Saj bomo hitro, tako smo rekli in smo šli. Po prvem navdušenju trije od štirih, kar nas je na koncu dopusta še ostalo, izjavijo, da se jim ne da več in bodo predhodno zapustili trgovino. Fino, si mislim, tako me vsaj ne bo nihče priganjal. Potem pa lahko sama v miru gledam in kupim jogi rjuhe pa stojalo za kopalnico, dve veliki roži in več manjših. Razbile so se vaze in sem izbrala nove, kozarcev imamo že tudi celo zbirko (vsakega po dva primerka, seveda) in izberem nove. Nakupovalna vreča je že zdavnaj postala premajhna. Ko prideš iz razstavnega v skladiščni prostor, so zopet na voljo vozički, izberem tistega velikega. Trgovci dobro vedo, kaj ponuditi še tik pred blagajno, in tako naložim še prtičke, sveče pa dežnike … Zapravila sem vse, kar sem imela v denarnici, in ko se pomikam proti dvigalu, mi pridejo naproti Janez, Eva in Rok. Gromko se nasmejijo, ko nakupljeno blago zakriva mojo postavo. Janez pravi, pričakoval sem, da boš zapravila vse, kar je bilo na voljo. Ko smo se na Ljubelju še enkrat ustavili zaradi psa, ki je nekaj čudno bevskal, stopim ven iz avta, Rok pa se prisede na moje mesto. Tako zgroženo reče: »Ati, a si videl, koliko denarja ti je mami zapravila, vseh 140 evrov?« Po globokem nasmehu sem takoj sklepala, da gre nekaj na moj račun …

Včasih, ko je bilo potrošniškega blaga malo, so imeli večinoma ljudje enako pohištvo. Temno rjave dnevne sobe Alples Železniki, kuhinje Gorenje v zeleni, rumeni ali bež barvi, prav tako kopalnice. Danes imamo na izbiro, kar hočemo, domače proizvajalce, tuje dobavitelje, lokalne mizarje … Ko obiščeš eno in drugo mlado družino ali posameznika, imajo večinoma vsi pohištvo Ikea. Ne da bi bilo to tako vrhunsko. Nasprotno, poceni je, enostavno ga kombiniraš, dodajaš, menjaš. Morda danes Slovenci kupijo kaj več tudi v najbolj popularnem salonu pohištva Prevc. Ko smo se selili v hišo, nam je praktično vse pohištvo izdelal mizar, več mizarjev, po meri in željah. Po 15 letih je večina pohištva še vedno nepoškodovanega, in če bi mogla, bi se odločila še enkrat enako. Kar naredi mizar, je trdno, obstojno, domače. Nekateri pohištvo radi pogosto menjajo, drugim je bolj všeč trajno in masivno. Kakor koli, mizarjev je še vedno dovolj in zelo so cenjeni. Dolgo že govorijo, da bodo to Ikeo postavili tudi v Ljubljani. Do tedaj pa bomo še vedno romali na tuje in tam kupovali tudi nepotrebne stvari …