Smučanje

Mi je bolj všeč dopust pozimi ali poleti? Poleti bi se težko odrekla kolesarjenju in planinarjenju, pozimi se ne bi odrekla smučanju. Ob današnjih toplih zimah bi brez umetnega snega bolj malo smučali. V Alpah letno za umetno zasneževanje namenijo tri milijarde evrov. Zagotovo jih ne bi, če ne bi iztržili od zimskega turizma še več. Bi se odpovedali smučanju, ker je to tako velik poseg v prostor? Stisne me pri srcu, ko pomislim na porabo elektrike in vode. Dokler ne bo drugače, bom tudi jaz smučala.

In tako smo deseto leto zapored na istem manjšem smučišču na meji med avstrijsko Koroško in Štajersko. Ko smo okusili samostojno kočo na smučišču, je to za nas takšno udobje, da ne iščemo drugih smučišč. Svoje prispeva tudi cena. Smučanje je drago in teden dni smučarije je za veliko družino kar izdatek. Ob 9. uri smo vsi prvi v vrsti pred žičnicami in tako uživamo v prvih zavojih po belih strminah. Po dveh urah si jaz omislim počitek s kavo. Potem peljem psa v hrib. Tod mimo gre znamenita Jakobova pot v daljno Kompostelo. Žig prejmejo popotniki prav v tukajšnji gostilni. Eno uro v hrib in pol ure s hriba dol je za psa dovolj, zame pa tudi. Sledi priprava kosila, potem popoldansko smučanje. Kdaj popoldansko smučanje zamenjam za tek na smučeh. Če je dan dovolj dolg, lahko opravim kar oboje. Vmes prihaja en otrok, ki je lačen, pa drugi in tretji in tako naprej. V kuhinji neprestano nekdo nekaj maže, kuha, peče, greje … Tako pač je, če nas je veliko in če si na snegu. Poučili smo me, da nam nadmorska višina pospeši tek, kaj šele gibanje na snegu. Tole naselje z lesenimi hiškami so letos povečali, tako jih je sedaj že preko dvajset in je pravi babilon. Tu so Hrvati, Madžari, Slovaki, Čehi, Nizozemci, Nemci, veliko je Slovencev. V dveh gostilnah povsod najdeš »naše« ljudi, ki opravljajo dela hišnikov, natakarjev, kuharjev. V blagajni je isti uslužbenec, pravzaprav je upokojeni gospod, ki pozimi še honorarno dela. Osebje žičničarjev je enako. Eden od njih celo govori slovensko. Dopoldne iz radijskega sprejemnika prihajajo zvoki poročil in bolj mirna glasba. Popoldne pa že sam poplesava v hitrejših ritmih, tudi bolj zgovoren postane …

Tako minevajo naše zimske počitnice. Večeri so namenjeni kartanju, branju in drugim igram. Debate z najstniki so vedno bolj zanimive, vsak ima s seboj tudi kakšno delo za šolo. Pravzaprav me preseneča, da ob zimskih počitnicah nihče nima drugih obveznosti, vsi gredo radi z nami, medtem ko se poleti ne najdemo več v skupnih željah in interesih. Pravzaprav se mi zdi najpomembneje, da imamo nekaj, kar na dopustu radi počnemo, nekaj, kar nas sprošča. Tako se naše baterije napolnijo. Že davnega leta 1936 so v Franciji prvič delavcem omogočili plačan dopust. Dobro so si to omislili.