Divja dolina skoraj ob morju
Glinščica/Val Rosandra – Obljudena in prijazna dolina nad Trstom, ki nudi različne možnosti za aktivnosti v naravi; za pohodnike, športne plezalce in ljubitelje ferat. Dolina z divjim kanjonom, ki se zajeda v kraški svet.
Pred nekaj tedni, ko v visokogorju ni bilo temperaturne inverzije, sem si zaželela sonca. Tistega pravega, kljub burji še vedno dovolj toplega. Kam? Divja dolina reke Glinščice je idealna za sprehajalce, pohodnike, gornike, plezalce, ljubitelje ferat. V tej prvinski, divji lepoti vsak najde nekaj za svojo nemirno dušo.
Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu za Kozino in v križišču nadaljujemo v smeri Krvavega Potoka, kjer kmalu prečimo državno mejo. Nadaljujemo skozi vas Pesek/Pese. Kmalu na levi strani zagledamo smerokaz za Glinščico/Val Rosandro, zavijemo ostro levo in nadaljujemo do vasi Jezero /San Lorenzo. Peljemo skozi vas in po nadaljnjih dveh kilometrih smo tik pred glavno cesto v Borštu/San Antonio in Bosco, kjer zavijemo ostro levo in nadaljujemo po klancu navzdol do vasi Boljunec. Parkiramo na urejenem parkirišču pred Sprejemnim centrom na koncu vasi. S parkirišča nadaljujemo desno po ozkih uličicah Boljunca do približno 800 metrov oddaljenega Zgornjega Konca/Bagnoli Superiore, kjer je Planinska koča Premuda. Začetek poti proti dolini Glinščica poteka po široki poti št. 1, ki vodi ob odlično ohranjenem rimskem akvaduktu. Vodovod je bil zgrajen leta 100 pr. n. št. in je dolg med 12 in 16 kilometrov. Ja, Rimljani so bili odlični graditelji. Zložen vzpon sčasoma postane strmejši, ko dosežemo razcep, kjer izberemo Tržaško vertikalo proti Comicijevemu spomeniku. Strm vzpon poteka pod steno, kjer so različno težke plezalne smeri. Vmes nas presenetijo tudi lesene stopnice. Bodimo pozorni, kajti naša pot bo že precej visoko zavila levo, kar nas bo pripeljalo na skalnati greben, po katerem se bomo sprehodili do spomenika.
Od spomenika je čudovit razgled na drugo stran doline, kjer so prepadne stene, s kompaktno skalo in premnogimi plezalnimi smermi. Z vrha sestopimo na drugo stran, ponekod rahlo izpostavljeno, proti cerkvi Sv. Marije v Pečeh, ki leži pod grebenom Počivenca. Cerkev datira v 13. stoletje in je bila pred leti tudi lično obnovljena. Od cerkve sestopimo do znane markirane poti, ki vodi proti vasi Botač, mimo slapa Sapot, ki meri v višino 23 metrov in pada v modro zelen tolmun. Kmalu pridemo v vas Botač z gostilno, kjer se lahko okrepčamo z njihovo specialiteto: njoki. Iz Botača se bomo nazaj v vas Jezero vrnili po kolesarsko-sprehajalni poti, ki poteka po trasi nekdanje železniške proge Trst–Herpelje. Proga je na razdalji 20 kilometrov premagala 490 metrov nadmorske višine. Po dolini Glinščice je vlak zadnjič peljal leta 1966. Pot nas vodi skozi dva predora. Ko bomo direktno pod zgornjim razglediščem, se levo odcepi steza št. 15, ki pripelje z razgledišča. Pot št. 15 se zmerno spušča do oljčnega nasada, kjer dosežemo cesto, jo prečimo in nadaljujemo s sestopom do Boljunca oz. planinske koče. Predlagam, da prej stopimo še po skalnem pomolu na spodnje razgledišče pri Zabrežcu in še zadnjič pomahamo Glinščici. Do naslednjič …
Skozi Boljunec se vrnemo nazaj do izhodišča, kjer nas čaka jekleni konjiček.
Nadmorska višina: maks. 450 m
Višinska razlika: skupna 500 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 2 / 5