Spoštuj očeta in mater …

… da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Tako je zapisano v sveti knjigi in tako drži. Otroci se ne moremo upreti želji in nuji, da bi spoštovali svoje starše. Oni so nam dali življenje, nas vzgajali in pripravili za odraslo dobo. V začetnem obdobju življenja je spoštovanje staršev s strani otrok še pogojeno s preživetjem. Vendar ne glede na to si vsak otrok globoko želi spoštovati svojega očeta in svojo mamo. To mu povečuje njegovo srečo. Vse to so naravne zakonitosti, ki si jih človek ni izmislil. Dala nam jih je narava in v naše dobro je, če se jih držimo.

Nato odrastemo. Začnemo skrbeti zase in za svoje preživetje, trudimo se za svoje družine in vsak na svoj način iščemo zadovoljstvo na tem svetu. Nikoli pa se ne moremo odpovedati želji, da bi spoštovali svoje starše, ker so oni za nas največje možne svetinje. Pogosto pridemo do čudnega nasprotovanja v samem sebi. Želimo spoštovati svoje roditelje, oni pa se obnašajo, da tega ne moremo delati. Žal se to dogaja že pred odraslo dobo. Kako naj otok spoštuje očeta, ki ga pretepa? Ne more ga. Kako naj otrok izsili lastno spoštovanje do mame, ko pa mama naj vpije in nori, ker je (spet) polil juho po mizi? Ne more tega storiti, ker ne dojame, zakaj najlepše žensko bitje na svetu kriči nanj. Kako naj odrasel človek spoštuje očeta, ki popiva in vedno sproti pozabi na njegov rojstni dan? Ne more se prisiliti, da bi ga spoštoval – pa če se še bolj trudi. Kako naj najstnik spoštuje očeta, ki mu zaradi slabe ocene pogosto zabrusi: »Saj iz tebe nikoli ne bo nič.« Ne samo da ga ne more spoštovati, to ga zelo prizadene. Kako naj odrasla hči spoštuje svojo mamo, ko pa jo po vasi opravlja, ker ji je razpadel zakon. Če bi jo še rajši, je ne more, ker ji samo še povečuje bolečino ločitve. Kako naj odrasel sin, ki je izgubil službo, spoštuje mamo, ko mu je spet povedala, da je on sam kriv. Namesto da bi ga vprašala, kako se počuti in da mu zaupa. Tako se bo sin obrnil in odšel – brez spoštovanja do nje.

Otroci nas bodo lahko spoštovali, ko se bomo mi obnašali tako, da jim bomo to omogočili. Mi moramo s svojim vedenjem dopustiti, da nas oni spoštujejo, saj je to njihova velika naravna potreba in naša sreča. Starši, kot ljudje z več izkušnjami in več življenjskega znanja, smo bolj odgovorni kot naši otroci. Enako je pomembno, da mi njih najprej spoštujemo in da se najprej mi sami obvladujemo. Včasih se moramo zavestno odločiti za poteze, dejanja, vedenje, način komunikacije, ki bodo nam v čast in našim otrokom v spodbudo, da nas bodo lahko spoštovali in nas posnemali. Saj pogosto želimo, da so takšni, kot smo jih učili, kajneda. Bolj kot besede so pomembni zgledi – besede mičejo, zgledi vlečejo.