Sv. Kancijan je po naše Škocjan

Čaščenje Kancija, Kancijana, Kancilije in Prota oz. krajše Kancijana in tovarišev, skupine oglejskih mučencev in zavetnikov kranjske župnijske cerkve, je bilo v oglejskem prostoru zelo priljubljeno že v antiki (Bratož; 1986). Skoraj prav tako dolgo je priljubljeno tudi na današnjem slovenskem ozemlju, predvsem južno od Drave, do koder je segel vpliv oglejskih patriarhov. Zlasti priljubljen je postal drugi izmed omenjenih, Kancijan, o čemer govori tudi lepo število po njem imenovanih krajev, Škocjan. Svetemu Kancijanu je v Sloveniji posvečenih še sedem župnijskih in 17 podružničnih cerkva (Leto Svetnikov; 2000).

Prvi trije, dva brata in sestra, so bili predstavniki premožne in vplivne rimske družine Anicijev, iz katere je izšel tudi eden od rimskih cesarjev – Karin (Bratož; 1986), četrti pa je bil njihov učitelj Prot, ki jih je po vsej verjetnosti tudi vpeljal v krščanstvo. Po njegovem nasvetu naj bi tudi osvobodili in krstili vseh 73 sužnjev in razdelili revežem vse svoje premoženje ter se iz Rima pred preganjanjem umaknili v Oglej, v bližini katerega so imeli veliko zemljiško posest. Kot pove legenda, tudi v Ogleju preganjanje Kristjanov ni bilo nič manjše. Pred preganjalci so iz mesta ušli z vozom, vendar so jih ti dohiteli pri kraju Aque Gradate, danes Škocjan ob Soči oz. San Canzian D'Isonzo, kjer so jih tudi obglavili, ker niso hoteli darovati rimskemu božanstvu Jupitru. Tu so bili tudi pokopani. To se je dogajalo v prvih letih četrtega stoletja (domnevno leta 304), v času Dioklecianovega preganjanja kristjanov. Datum njihove smrti je 31. maj, v slovenskem bogoslužnem koledarju pa je zaradi Marijinega praznika njihov god postavljen na 30. maj.

O pristnosti jedra legende pričajo tudi najdbe. Med arheološkimi izkopavanji v Škocjanu ob Soči v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so namreč med ostanki zidov starokrščanske bazilike brez apside iz druge polovice petega stoletja, zgrajene na temeljih predhodne pokopališke cerkve iz prve polovice četrtega stoletja, našli grob s tremi okostji, moškega, mladeniča in ženske. Antropološka analiza okostij je pokazala, da gre za sorodnike (Bratož; 1986).

V zvezi s sv. Kancijanom naj omenimo še eno zanimivost, ki naše kraje povezuje s tem oglejskim mučencem: desno od vhoda v križevniško cerkev v Ljubljani (cerkev Marije Pomočnice) je vzidana rimska nagrobna plošča, ki priča o prisotnosti Ancijev tudi v antični Emoni, kar bi lahko govorilo v prid tezi, da je imela omenjena družina posesti tudi na ozemlju današnje slovenske prestolnice oz. v njeni okolici.