Priseljenke v dokumentarnem filmu

Skupina Jeseničank, zvečine priseljenk iz nekdanjih jugoslovanskih republik, nastopa v dokumentarnem filmu Med zidovi. S svojimi iskrenimi pripovedmi širijo glas o strpnosti, človečnosti in nujnosti pomoči sočloveku.

V torek zvečer je bila na prvem programu RTV Slovenija na ogled premiera dokumentarnega filma Med zidovi, v katerem nastopajo tudi ženske z Jesenic, zvečine priseljenke iz držav nekdanje Jugoslavije. Scenaristka in režiserka filma Alma Lapajne v dokumentarcu vleče vzporednico med usodo žensk, ki so zelo iskreno spregovorile o svojih življenjskih zgodbah, ter usodo mladega Iranca Ghasima Zareia, ki živi v azilnem domu v Ljubljani. Ženske, ki so bežale pred vojno v Bosni, druge so v Sloveniji našle ljubezen, globoko čutijo usodo današnjih beguncev in prosilcev za azil, ki so prav tako kot one morali zapustiti dom in pognati korenine v tuji zemlji. V filmu nastopajo Viktorija Mole s hčerkama Stello in Deano, Raza Adrović, Edina Pašić, Nasiha Selman, Stoja Sokolova, Habiba Mujezinović in druge.

Viktorija Mole tako razmišlja o svetu, v katerem živimo danes, in pravi, da za svoji hčerki Stello in Deano želi svet, v katerem ne bo napetosti, sovraštva, diskriminacije ... Kot je priznala, z možem tudi sama razmišljata, da bi šla ven, v tujino. »Danes so oni, jutri smo lahko mi!« o usodi današnjih beguncev razmišlja ta prostovoljka društva UP, ki se je skupaj z ostalimi priseljenkami v jeseniški Hiši sreče v času najhujše begunske krize pridružila pomoči beguncem, katerih pot v lepše življenje je šla tudi prek Jesenic.

Kako je biti begunka, dobro ve tudi Nasiha Selman, ki je bila leta 1992 pregnana iz Bosne, kjer se je razdivjala vojna. »Toliko vsega imaš, pa greš na pot z eno torbo ...« pravi v filmu in govori o strahu, vojni, pomanjkanju.

Stoja Sokolov je v Slovenijo prišla pred 42 leti kot varuška k sestri. Tu je spoznala moža, zgradila sta hišo, dobila otroke. Žal je prišla bolezen, mož je umrl. Prvo leto je bilo neskončno težko, pravi v filmu Stoja, a je ob pomoči otrok preživela. »Življenje gre naprej ...«

Habiba Mujezinović iskreno spregovori o tem, kako je čisto sama pri sedemnajstih doma rodila hčerko, sama prerezala popkovino, iztisnila posteljico ... »Kot da ne bi rodila ...«

Eldina Pašić, sicer koordinatorka v društvu UP, v filmu govori prav o tem: o moči žensk, ki kljub neskončnemu trpljenju najdejo moč, da gredo naprej. Pri tem jim pomaga tudi druženje v Hiši sreče, dobrodelnost, solidarnost ... Povezuje pa jih tudi nostalgija po nekdanjem življenju in domotožje za nekdanjo domovino. Pogrešamo »ćevape«, Baščaršijo, pravijo v filmu. »Vsaj eno leto bi rada živela tako kot takrat,« so besede Nasihe. Zato dobro razumejo stisko današnjih beguncev, kakršen je mladi Iranec Ghasim, ki v filmu pravi: »Begunci smo kot drevesa, ki so pozimi veliko prestala, toda spomladi, če jih sonce ogreje, lahko znova ozelenijo. Zaživeti hočemo kot narava pomladi, kajti preživeli smo veliko hudega ...«

Kot je dejala Eldina Pašić, je bilo nekajmesečno snemanje filma, ki je potekalo lansko pomlad na Jesenicah, za vse sodelujoče ženske neponovljiva izkušnja. »Govorile so zelo iskreno, brez treme, nič zaigrano, ampak so povedale, kar so čutile.« Med njimi so upokojenke, vdove, mame, skratka ženske, ki so morda zdaj prvič dobile možnost, da se njihov glas sliši, da spregovorijo o svoji usodi, o življenju kot priseljenec, hkrati pa o nujnosti pomoči sočloveku, ne glede na to, kaj kdo je in od kod prihaja. Govorijo tudi o moči ljubezni in o tem, da je kljub vsem težavam treba ostati človek in z optimizmom zreti v prihodnost.