Prešernovi spomeniki na Gorenjskem

Spomin na pesnika počastimo z objavo cele galerije fotografij Prešernovih spomenikov

Na Gorenjskem je vsaj pet vidnejših Prešernovih spomenikov. Dva so postavili že v 19. stoletju, čeprav brez portreta. Prvi je ta, ki še zdaj stoji v Prešernovem gaju v Kranju, kot nagrobnik. Odkrili so ga že 3. julija 1852, slavnostni govornik je bil Gorenjec dr. Janez Bleiweis, ki si je za postavitev tudi največ prizadeval. Granitni steber je po načrtu neznanega dunajskega arhitekta izklesal kamnosek Ignacij Toman. Tudi drugi med Prešernovimi spomeniki stoji na Gorenjskem, na Bledu. Postavil ga je leta 1883 Literarno-zabavni klub iz Ljubljane, ob 200-letnici pesnikovega rojstva so ga primerno obnovili. Tretji je spet kranjski, simpatični bronasti velikan Frančiška Smerduja, ki stoji pred Prešernovim gledališčem, odkrili pa so ga decembra 1952, ob stoletnici postavitve nagrobnika. Že pred tem so 8. februarja 1949, ob stoletnici pesnikove smrti, v spodnji dvorani Prešernovega muzeja v Kranju odkrili njegov doprsni kip na črnem marmornatem podstavku. Tudi tega je naredil Smerdu. Njegov kiparski kolega Lojze Dolinar pa je 1968 zmodeliral pesnikov doprsni kip, ki stoji v Prešernovem gaju. Ta bi lahko bil četrti med spomeniki.

Kranj ima torej v čaščenju pesnikovega spomina s spomeniki nesporno prvenstvo. Tu je nagrobnik, ob njem pa še trije javno stoječi kiparski portreti. Spomenikom v Kranju, na Bledu in v Ljubljani se je 3. decembra 2000, ob 200. obletnici pesnikovega rojstva, končno pridružil še peti spomenik v rojstni Vrbi. Krasi ga v bron odliti mavčni portret Franca Ksaverja Zajca iz leta 1865, ki velja za prvo kiparsko upodobitev pesnika. Pesnikove podobe, tako slike kot kipi, so seveda še marsikje, tako v zasebnih kot javnih prostorih, vendar ne v funkciji javnega spomenika. Tej po svoje služijo tudi spominske plošče. Za najstarejšo velja tista, ki je na rojstni hiši v Vrbi, odkrita 15. septembra 1872. Nanjo je Slovensko pisateljsko društvo zapisalo: »V tej hiši se je rodil Dr. France Preširen 3. decembra 1800.« Spominsko ploščo na hiši smrti je 1900 vzidala Narodna čitalnica v Kranju. Polna dragocenih podatkov je velika marmorna plošča v veži rojstne hiše, vzidana 21. maja 1939, ko so z denarnimi nabirki šolske mladine iz tedanje Dravske banovine od Ribičevih hišo odkupili in je postala »last slovenskega naroda«.

Najbolj množični spomenik pa je pesniku postavila država, za katero je nevede napisal himno. V mislih imam seveda njegov portret (Rudi Španzel, 1991), faksimile Zdravljice in gosje pero na bankovcu za tisoč tolarjev, ki ga je izdala Banka Slovenije. Oblikoval ga je Miljenko Licul, ljudje pa so mu rekli kar »en Prešeren«. Leta 2006 se je moral umakniti evru. Prešeren pa je prišel tudi na evro – na slovenski kovanec za dva evra. Na njem je upodobljen reliefni obris pesnikovega portreta, pod njegovo podobo pa je vpisan še Prešernov rokopis verza Žive naj vsi narodi iz njegove pesmi Zdravljica, ki je slovenska državna himna.

Najbolj znani med Prešernovimi spomeniki je seveda ljubljanski, a tudi pri postavitvi tega so imeli glavno besedo gorenjski rojaki, živeči v Ljubljani. Pobudo zanj je dal Ivan Hribar, ob odkritju je govoril Ivan Tavčar, pesnikov kip je izdelal Ivan Zajec, po očetu Gorenjec. Največji kritik tega spomenika pa je bil spet – Gorenjec. Škof Anton B. Jeglič, ki ga je razjezila gola muza vrh spomenika, obrnjena ravno proti oknom semenišča on­stran Ljubljanice …