Dražgoše

K pisanju me je spodbudil članek, ki je bil v Gorenjskem glasu objavljen v torek, 31. januarja 2017. Na sliki v prvi vrsti stoji predsednik Republike Slovenije Borut Pahor skupaj z udeleženci proslave v Dražgošah. Nad njimi se vije zastava s peterokrako zvezdo, simbol agresorske vojske, ki smo se ji (tudi s smrtnimi žrtvami) leta 1991 odločno zoperstavili in jo premagali. Kdo so ostali, ki stojijo skupaj s predsednikom pod sovražno zastavo z rdečo zvezdo? So morda tisti, ki so se takrat uprli agresorju s figo v žepu, ali pa so tisti, ki jih Janez Stanovnik imenuje hlapci, rojeni za hlapce (verjetno oboji).

Tudi Janez Stanovnik je bil do podpisa Dolomitske izjave 1943 krščanski socialist, nato pa (zato, da si je rešil kožo) komunistični hlapec. Koliko odstotkov kolaborantov je bilo med 2. svetovno vojno, je za našo državo nepomembno, za nas in za današnji čas so bolj in zelo nevarni kolaboranti, ki so pomagali agresorski vojski ob napadu na našo mlado državo leta 1991. Po zagotovilu slavnostnega govornika Martina Premka ne potrebujejo sprave. To je zelo skrb vzbujajoča in žalostna izjava. Tudi vaščanov Dražgoš, ki so takrat morali po nedolžnem umreti, so se govorniki na proslavi samo bežno spomnili.

V Lomu pod Storžičem imamo na zunanji steni cerkve svete Katarine pritrjene tri spominske plošče. Na prvi so napisana imena padlih v prvi svetovni vojni, skupaj 19 junakov. Na ostalih dveh ploščah so vsi padli in zamolčani farani iz Loma v drugi svetovni vojni, skupaj 28 vaščanov. Tudi vsi tisti, ki so takrat, ko smo pritrdili vse tri plošče na enem mestu, nasprotovali, so spoznali, da je to edini način za spravo med nami. Kdorkoli, če želi, lahko postoji ali pomoli ali prižge svečko v spomin padlim in umrlim v obeh vojnah.

Tudi v Dražgošah bi bil že čas, da se preneha s kazanjem mišic in se na dostojen in spoštljiv način pokloni po nedolžnem pobitim domačinom in partizanom. Včasih smo iz spoštovanja do umrlih in padlih zapeli: postoj, kdor mimo greš, ta kraj je svet.

Jože Meglič - Tič