Center Georges Pompidou

Zadnji dan januarja je minilo že bibličnih štirideset let od odprtja enega večjih čudes tega sveta – Centra Georges Pompidou v Parizu. Omogočil ga je predsednik, katerega ime nosi, brez njegove širine to ne bi bilo mogoče …

Kulturna samopostrežba

Širokogrudni predsednik, ki je nasledil legendarnega generala De Gaulla, si je leta 1969 zamislil, da bi sredi Pariza, v tedaj precej degradirani okolici velike tržnice Les Halles, postavili novo kulturno središče mesta. Center, ki bi bil multikulturni in dostopen vsakomur, ne le elitam. Multikulturni v smislu, da bi v eni stavbi združeval muzej, galerije, knjižnico in druga kulturniška delovišča – glasbene, filmske, video in druge dogodke. Brez vstopnine, ki se plačuje le za izbrane dogodke. Sledil je javni natečaj in izbrani projekt je bil velik šok že kot projekt, kaj šele, ko je bil postavljen. Tedaj je šok postal škandal. Postaviti sredi Pariza nekakšno »rafinerijo«, veliko konstrukcijo iz kovine in stekla na betonskem temelju, zgradbo iz stebrov in cevi v različnih, pisanih barvah. Barve elementov (cevi) razodevajo njihovo funkcijo: vodovodne in odtočne so zelene, elektroinstalacijske rumene, prezračevalne modre, dvigala in protipožarne naprave so rdeče … CGP so kot izrazito »high-tech« arhitekturo zasnovali tedaj še neznani mladi arhitekti Renzo Piano, Richard Rogers in Gianfranco Franchini s sodelavci – in zmagali v konkurenci 681 projektov iz 50 držav. Njihova prevratna zamisel je bila, da večino infra- oziroma suprastrukture, vse instalacije, predvsem pa tekoče stopnišče, vse, kar je običajno skrito v notranjščini zgradbe, prestavijo na zunanjščino. Pomislite: fasada brez oken in vrat, čez celo fasado pa dolge tekoče stopnice v veliki stekleni cevi! Novi objekt je zato deloval tako, kot da bi na sredi prestolnice pristal en kolos iz vesolja. Zmrdoval se je celo svetovljanski Le Monde, ki je novotarijo imenoval »arhitekturni King Kong«. A ljudje so novost sprejeli, že na odprtje jih je prišlo 25.000 (pričakovali so jih le nekaj tisoč), sicer pa je center že vseh 40 let množično obiskovan, v povprečju okrog pet milijonov vstopov na leto. Tudi sam se bil neštetokrat v tej hiši, v letih mojega bivanja v Parizu (1983–1985) je bila v začetku skoraj moj drugi dom. Ima veliko javno knjižnico, v katero prosto vstopiš, knjige izbiraš sam in jih bereš za mizo ali na tleh, kolikor časa hočeš, le ven jih ne smeš nositi. Izposoja na dom ni mogoča, kraja je onemogočena z elektronskim varovanjem. Knjižnica, v katero sme tudi klošar. V zgornjih dveh od sedmih nadstropij je razstavljena ena od dveh največjih zbirk umetnin na nasvetu – druga je znamenita Moma (Museum of Modern Art) v New Yorku, pariška pa je gotovo največja v Evropi. V danem trenutku je na ogled le pet odstotkov slik in kipov od 120.000 del, ki čakajo na svojo priložnost v depojih. Poleg stalne zbirke seveda ta muzej moderne umetnosti prireja tudi občasne razstave, na katerih so se zvrstili skoraj vsi največji umetniki tega sveta, med njimi tudi naš Jože Plečnik. Velika razstava, ki jo je leta 1986 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani postavil žirovski rojak Lojze Gostiša, je že istega leta potovala v Pariz, pozneje še na Dunaj in v Prago … V sedanjem skupnem potegovanju češke in slovenske republike, da se opus »Večnega Plečnika« uvrsti na Unescov seznam svetovne dediščine, bo pariška razstava v CGP imenitna referenca. Omenim tudi razstavo o Trstu (Trouver Trieste, 1987), ki jo je s svojim posredovanjem izposloval dr. Evgen Bavčar, filozof in takratni neformalni slovenski kulturni ambasador v Parizu. Na njej je zablestel tudi pisatelj Boris Pahor, ki je bil sicer že star Parižan, a v orbito pariške in svetovne pozornosti ga je lahko izstrelila šele tako mogočna institucija, kakšen je CGP … V naslednjih letih bodo CGP temeljito obnovili, prenova bo stala okrog sto milijonov evrov.

Ostanite v Libiji!?

»Na vrhu EU je postalo jasno, da je EU pripravljen žrtvovati na tisoče pomoči potrebnih moških, žensk in otrok, da bi jim preprečil, da bi dosegli evropsko obalo.« Tako menijo v organizaciji Zdravniki brez meja. Vračanje ljudi v čolnih nazaj v Afriko naj bi bilo nesprejemljivo, saj so razmere v Libiji kaotične. Kakorkoli že: Evropa je v tej zadevi razdeljena, več Evropejcev je proti beguncem kot za njihov sprejem.

Cel svet je teater

»Kdor želi razumeti ljudi, mora vedeti, da se vsi pretvarjamo, vsi igramo svoje vloge …« Tako pa meni britanski filmski igralec Ian McKellen (1939). To je simpatični belolasi Gandalf iz trilogije Gospodar prstanov. Z njegovo trditvijo se lahko samo strinjamo. Na tem svetu, ki je en velik teater, vsi igramo vloge. Razlika je predvsem v tem, ali si te vloge izberemo sami ali pa so nam določene od tistega, ki našo igro režira …