Samozavestna Kitajska

Že nekaj časa je pozornost svetovnih medijev osredotočena na ropot, ki ga v Ameriki povzroča novi predsednik. Kitajska, ki ob ZDA postaja druga velika sila tega sveta, pa Trumpove ekshibicije spremlja mirno in z nasmeškom …

Osrednje cesarstvo

Kitajci so sebe že od nekdaj dojemali kot »osrednje cesarstvo«. Kitajska po ponižanjih, ki jih je pretrpela v prvi polovici 20. stoletja, postaja vse bolj samozavestna. »Nagli gospodarski in tehnološki razvoj v zadnjih desetletjih je temeljito preobrazil kitajsko družbo in pomembno vplival na samopodobo Kitajcev. Kitajska se znova zaveda svoje moči in skuša to tudi pokazati, ne le svetu, ampak še bolj domači javnosti, poudarja sinolog prof. Mitja Saje. Rane, ki so jih kitajski samopodobi prizadejali opijske vojne in kolonializem, se namreč še vedno niso popolnoma zacelile. Na drugi strani je ostrejše nastopanje na svetovnem parketu tudi v interesu kitajske vojske, ki si skuša pridobiti večji vpliv v domači politiki. V tej luči je treba razumeti tudi vse močnejšo kitajsko vojaško navzočnost v Južnem kitajskem morju.« Za kaj gre na tistih otočkih? »Seveda je motiv za graditev vojaških oporišč na oddaljenih čereh Južnega kitajskega morja tudi čisto ekonomski. Čeprav so na tem območju znatne zaloge nafte in plina, to ta hip ni ključnega pomena. Na njem je namreč izvršenih pet ali šest odstotkov transakcij svetovne trgovine, vrednih približno 5000 milijard dolarjev; to ni pomembno samo za Kitajsko, temveč tudi za Japonsko in Južno Korejo. V luči ambicioznega načrta kitajskega predsednika Ši Džinpinga, da vzpostavi sodobno različico svilne ceste, ki bi povezala celotno Evrazijo od Kitajske do zahodne Evrope – ne samo po kopnem, ampak tudi po morju –, ima to območje v Južnem kitajskem morju pomembno strateško vlogo, poudarja ekonomist dr. Matevž Rašković.« Sicer pa se največje spremembe dogajajo v Kitajski sami. Priča smo največji urbanizaciji v zgodovini človeštva. »Finančna kriza leta 2008 je Kitajsko naučila, da je lahko pretirana odvisnost od tujega povpraševanja in dogajanja na tujih trgih zelo nevarna. Aktivno se je preusmerila k spodbujanju domačega povpraševanja, pri tem pa se naslanja na hitro rastoči srednji razred. Spremembe, ki jih je prinesel vrtoglavi vzpon srednjega razreda na Kitajskem, v svetu nimajo primere. Pred 30 leti je le 24 odstotkov prebivalstva, ki je tedaj štelo le milijardo, živelo v mestih, danes pa je urbanega kar 53 odstotkov kitajskega prebivalstva – 400 ali 500 milijonov ljudi je torej v treh desetletjih zapustilo podeželje in se preselilo v mesta.« Medtem ko je neoliberalna elita na Zahodu srednji razred skoraj uničila, ta na Kitajskem šele nastaja in hitro raste. »Srednji razred na Kitajskem seveda ni tako homogen, kot si po navadi predstavljamo. Toda v grobem se po generacijski logiki deli v dve večji skupini. Za skupino, starejšo od 35 let, še vedno velja, da daje prednost materialnemu porabništvu, pridobivanju statusnih simbolov ipd. Pri mlajših generacijah pa že stopajo v ospredje kakovost življenja, osebno zadovoljstvo in preživljanje prostega časa z družino, še razlaga dr. Rašković. To so generacije edincev, rojenih v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja – na Kitajskem jih pogosto imenujejo mali cesarji. Te generacije se morajo spoprijemati z izredno visokimi pričakovanji svojih staršev. Velika pa so tudi njihova lastna pričakovanja. Uspeh pomenijo visoke ocene v šoli, vpis na ugledno univerzo in dobro plačane službe. Resničnost je nato pogosto precej drugačna in prinaša številna razočaranja, razlaga študentka sinologije Sanela Kšela. Na kitajskih univerzah diplomira več kot 6 milijonov mladih na leto. Tudi tako obsežno gospodarstvo, kot je kitajsko, ne more zagotoviti primernih delovnih mest vsem šolanim mladim …« (Vir: MMC RTV SLO)

Protesti v Romuniji

»Hočemo demokracijo in tatove za zapahi!« Tako so na množičnih demonstracijah zahtevali Romuni, ko je vlada objavila namero, da izpusti več tisoč zapornikov. Eden od razlogov je, da v zaporih ni več prostora. Osnutek zakona predvideva pomilostitev zapornikov, ki so bili obsojeni na zaporne kazni do pet let, izvzeti so tisti, ki so bili obsojeni zaradi zločinov, povezanih s spolnostjo, nasiljem ali korupcijo. Sprememba predvideva tudi razpolovitev zaporne kazni za starejše od 60 let, noseče ženske in zapornike z majhnimi otroki, ne glede na naravo zločina. Ljudje pa se bojijo, da bi bilo med izpuščenimi preveč takih, ki si tega ne zaslužijo.

Orwellova črna slika

»Če želiš sliko prihodnosti, si zamisli vojaški škorenj, ki tepta človeški obraz – za vedno.« Tako je prihodnost videl George Orwell, avtor znamenite negativne utopije 1984. Upajmo, da se je motil.