V gozd z »motorko« in s srcem

Na ljubljanskem gozdnogospodarskem območju je letos priznanje za najbolj skrbnega lastnika gozda prejel Andrej Kršinar mlajši s Topola v občini Medvode.

Topol – Zavod za gozdove Slovenije vsako leto podeli priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozda, v vsaki območni enoti enemu. V ljubljanski območni enoti je letos priznanje na podelitvi v Mojstrani prejel 43-letni Andrej Kršinar mlajši, gospodar na kmetiji Zanožje, ki je med domačini znana kot kmetija Pr' Zanošk ali Pr' Zanoškar. Kmetija obsega deset hektarjev kmetijskih zemljišč in petintrideset hektarjev gozda, obdelujejo pa še nekaj travnikov kmetij, ki so opustile kmetovanje. Večina zemljišč je v bližini domačije, precej jih je tudi v strmini. Približno tri hektarje travnikov lahko pokosijo z navadno kosilnico, ostalo z gorsko kosilnico in s koso. »Tako kot se moški rad lepo obrije, tudi na kmetiji skrbimo, da so vsi robovi lepo obdelani, pokošeni, in da je tudi v gozdu vse lepo pospravljeno. To nam vzame več časa, to je tudi v nasprotju s prevladujočo filozofijo – čim hitreje posekati čim več 'kubikov',« pravi Andrej in poudarja: »Takšnega odnosa do zemlje in gozda me je naučil oče. V gozd ne hodimo le z 'motorko' (motorno žago – op. p.) in z mislijo na zaslužek, ampak tudi s srcem, z dušo.«

V prihodnje bo etat manjši

Na kmetiji sta glavni dejavnosti govedoreja in gozdarstvo, z vsako ustvarijo približno polovico prihodkov. Redijo sedemnajst goved – krave dojilje in bike, imajo pa tudi piščance, zajce, koze ... V gozdu so doslej na leto posekali od dvesto do tristo kubičnih metrov drevja, v prihodnje bo letni etat manjši, saj jim je predlanski žledolom poškodoval blizu tisoč kubičnih metrov drevja, podobno škodo pa sta jim povzročila že žledoloma v letih 1986 in 1994. »Veliko večino predlanskega žledoloma smo že pospravili, ostala nam je le še ena parcela. Trudimo se, da bi vzpostavili v gozdu takšen red, kot smo ga imeli pred ujmo, a ta zdaj zaradi velike količine poškodovanega drevja in obsega dela še ni tak, kot je bil nekdaj,« pravi Andrej in doda, da jim je lani lubadar napadel okrog sto kubičnih metrov smreke, a so s hitrim posekom in spravilom preprečili, da bi se širil naprej. Žarišča so odkrili sami, predvsem po zaslugi Andrejevega očeta, ki pogosto pregleduje stanje sestojev. Veliko večino lesa prodajo kot hlodovino, del pa tudi kot drva. Nekdaj so jih na leto prodali tudi po sto kubičnih metrov, zdaj jih zaradi velike ponudbe na trgu bistveno manj.

Ujme si sledijo na vsakih petnajst do dvajset let

Andrej in žena Silva, ki je po rojstvu tretjega otroka pustila službo in ostala doma na kmetiji, imata tri sinove. Najstarejši, 19-letni Marko, je že zaposlen, 16-letni Jakob obiskuje srednjo lesno šolo v Škofji Loki in kaže veliko veselje za delo v gozdu, najmlajši, 9-letni Lenart, hodi v osnovno šolo v domačem kraju. Najstarejšega sina zelo zanimata sadjarstvo in čebelarstvo, za kar so na kmetiji dobre možnosti. Ob domačiji je visokodebelni sadovnjak, v katerem so drevesa, ki jih je polomil žled, že nadomestili z novimi; iz sadja kuhajo žganje, za katerega so na razstavi Dobrote slovenskih kmetij prejeli že več priznanj. Začeli so se ukvarjati tudi s čebelarstvom, ob manjšem čebelnjaku že postavljajo novega, večjega. »Kmetija bi lahko zagotovila enemu od sinov delovno mesto, zaposlitev, vendar je glede na hektarje premajhna. Ujme si sledijo na vsakih petnajst do dvajset let, po vsaki takšni ujmi pa je dohodek iz poškodovanega gozda možno pričakovati šele po sedemdesetih letih,« pravi Andrej in dodaja, da ga v gozd vedno rado vleče, a tudi v hlevu je lepo opazovati, kako žival prirašča. Ko ga vprašamo o načrtih za prihodnost, pravi, da so na kmetiji načrtovali gradnjo novega, sodobnega hleva za štirideset glav živine. Ker so nekatere kmetije na območju Topola opustile kmetovanje, bi lahko najeli dodatna zemljišča, a si gradnje ob sedanjih cenah kmetijskih pridelkov ne upajo privoščiti. Les, ki so ga posekali zaradi žledoloma in napada lubadarja, so sicer lahko prodali, a je bila cena zaradi velike ponudbe lesa na trgu občutno nižja.

Glasbena družina

Druga tema, ob kateri Andrej postane še posebej zgovoren, je glasba. Kršinarjevi so glasbena družina. Andrej in njegov oče pojeta v cerkvenem zboru. Oče je nekdaj pel v ansamblu Ludvika Lesjaka, Andrej že od mladih let igra harmoniko, prepeval je v zboru Lubnik, v oktetu Ljubljanskih mlekarn in v zboru Glasbene matice Ljubljana, bil po izboru Tomaža Tozona eden od 65 moških glasov v zboru Glasbene matice Ljubljana, že vrsto let prepeva v ansamblu Bitenc, ki je pred šestimi leti gostoval pri slovenskih izseljencih v Kanadi in ZDA. »Vedno sem si želel, da bi imel tri sinove. Ta želja se mi je uresničila, morda se mi bo tudi želja, da bi vsi trije igrali glasbeni inštrument. Marko igra harmoniko, Jaka klarinet ...« pravi Andrej in dodaja, da doslej doma še niso poskusili, da bi tri generacije skupaj zapele in zaigrale.