Od leve: Tatjana Mavrič, Špela Jerala in Jožica Koder

Pripovedovale ob čaju

»Mnogo je teorij o utemeljenosti, koristnosti in zdravilnosti pripovedovanja zgodb. Mi vam jih ponujamo kot protiutež potrošništvu. Prepustimo se Jožici Koder, Tatjani Mavrič, Špeli Jerala, njihovim zgodbam in čaju.« Bil je prijeten praznični večer pripovedovanja v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja.

Tržič – Pripovedovalec potrebuje poslušalca – in teh se je zbralo lepo število na večer v adventnem mesecu. Bibliotekarka Špela Jerala, ki je večer pripravila, ga vodila in v njem s pripovedovanjem sodelovala, je čas vrnila nazaj, kot so se pripovedovale zgodbe, največkrat ob peči, ličkanju ali pa »nocoj« v knjižnici. Največ zgodb so ljudje pripovedovali ravno v najtemnejšem času leta. Eno teh je delila prijateljica tržiške knjižnice, zbiralka in zapisovalka folklornih zgodb Jožica Koder. »Pri nas v Kovorju smo otroci točno vedeli, kdo zna dobro pripovedovati,« je Jožica obudila spomin tudi na svojega starega očeta: »Mokrov voča, Jožef Gros, je bil zelo umen gospodar, izredno varčne narave; nekateri v vasi so trdili, da je 'vohrn', to pomeni skopušen. Prevladovalo je prvo, saj je imel lep, prijazen odnos do revnih, še posebej do beračev in ciganov, ki so se v času med obema vojnama pogosto ustavili pri njem, pri njem dobili hrano in prenočišče, na skednju, seveda. Kaditi jim ni dovolil, zato jim je zvečer pobral vžigalice, da na podu ne bi prižigali, zjutraj jim jih je vrnil. Še popotnico jim je dal, ko so po nekajdnevnem bivanju zapustili Mokrov dom. Znan je bil po tem, da je znal pozdraviti živino in da je zelo natančno izmeril kubaturo lesa. Njegovo veliko veselje je bilo njegovo polje. Ob nedeljah in cerkvenih praznikih je z rokami na hrbtu hodil med njivami in zraven govoril naglas. Rad je pripovedoval zgodbe iz prve svetovne vojne in tudi kar izmišljene zgodbe, rekel jim je kšihte.«

Špela Jerala je pripovedovala zgodbo o Hudiču in treh hčerah, ki je lepo podučila, zakaj je baba hujša kot hudič. Zgodba Modri ptiček je natresla nekaj modrosti, ki so še posebej aktualne v današnjem času. Polpetelinček je v pripovedi Tatjane Mavrič, bibliotekarke iz medvoške knjižnice, na pretanjen način postal končni zmagovalec moralnega teka na dolge proge. Tista o Prismuknjenem županu pa je zelo spominjala na naše propadle gradbene velikane, ki s svojimi pristopi spominjajo na Butale. In še eno je povedala Mavričeva, pripovedovala je o majhni, majhni, majhni tetki; o, ta je bila pridna gospodinja, dobra kuharica, a naivna ženička.

Praznični večer pripovedovanja so v knjižnici pripravili drugič, prvič na isti dan leta 2010, vsekakor pa si ponovitev želijo tudi obiskovalci.