Najstarejši martinar

Alojz Noč iz jeseniške Podmežakle je zadnji od tistih železarjev, ki so svojo celotno delovno dobo delali v martinarni. Pred dnevi je praznoval osemdeseti rojstni dan.

Jesenice – »Bil sem vse, od graparja do topilca. Celo delovno dobo, vseh 36 let, ostalo je beneficirana doba, sem delal v martinarni,« pripoveduje Alojz Noč, nekdanji martinar, zadnji še živeči med tistimi, ki so »v martinu« delali vso delovno dobo. Noč je pred dnevi praznoval osemdeseti rojstni dan. Rodil se je leta 1936 v Podmežakli, »v hiši, v kateri sem bil rojen in iz katere me bodo odpeljali«, pravi, ko obuja spomine na življenje, ki ga je najbolj zaznamovalo prav delo v jeseniški železarni. Martinar je bil že njegov stari oče, v železarni je življenje tragično, v delovni nesreči leta 1947, izgubil tudi njegov oče. Ker mu je mama umrla na porodu, sta Alojza vzgajala stari oče in stara mama, ki sta ga vpisala na metalurško šolo. Postal je livar in takoj po šoli je prišel v železarno. »Ko so nas razdelili po železarni, sem prišel v martinarno. Ta me je zmeraj navduševala, imel pa sem tudi dobrega delovodjo, Podmežaklarja Stanka Razingerja, ki je skrbel zame. In potem sem v martinarni delal vseh 36 let, vmes sem šel edino k vojakom, v Gevgeliji sem bil tri leta graničar.« Takoj po odsluženi vojaščini pa spet nazaj – »v martin«. »Kljub težkemu delu, vročini, prahu, me je zmeraj vleklo samo v martinarno.« Tam so bili kot ena velika družina, skupaj so se smejali, »lumpali« ... Upokojil se je po 36 letih delovno dobe, takrat so se obrati v jeseniški železarni že ustavljali. A tudi v pokoju še vedno spremlja, kaj se dogaja na Jesenicah, pogosto obišče tudi Gornjesavski muzej Jesenice, kjer obuja spomine na delo v železarni. Rad tudi bere, vrsto let je bil lovec, še zdaj gre rad v naravo, kjer se usede na kak štor, si prižge pipo in sanjari o mladosti. Z ženo Cilko sta skupaj že 53 let. »Doma imava vrt, malo ji pomagam, malo jo jezim ...« pravi šegavo.