Društvo Sožitje Kranj
Preteklo soboto sem se udeležil prednovoletnega srečanja članov društva, ki skrbi za lažje življenje oseb z motnjami v duševnem razvoju, njihovih staršev in ostalih družinskih članov. Da društvo lahko živi in poskrbi za svoje člane, se za skupno dobro nesebično in srčno razdajajo vodstvo društva kot tudi razni prostovoljci. Občasno se dobijo dobri ljudje, ki del (izrednih) dohodkov namenijo društvu. Takšno prednovoletno srečanje organizirajo vsako leto. Bilo nas je polna dvorana v gostilni Avsenik v Begunjah. Imeli smo živo glasbo, nagovor predsednice in tržiškega župana.
V decembru bo veliko zabav, kjer bomo pili in jedli. Izražali bomo zadovoljstvo, kaj vse dobrega smo naredili v letu, ki odhaja, in gotovo bomo govorili tudi o letu, ki prihaja. Več kot imamo let, bolj opažamo, da je december le eden izmed mesecev in nič posebnega. Spominjam se še poslovnega sveta, kjer je bilo takšnih in drugačnih praznovanj res veliko. Utrujeni od stalnih pritiskov za boljše rezultate smo komaj čakali, da se vse skupaj umiri in da bomo lahko doma. Na raznih srečanjih smo tarnali o napetosti, hitrici življenja in se pač pogovarjali o poslovnih zadevah. V mesecu decembru nas bodo dobri možje prisilili, da bomo skakali po trgovinah. Nevarno je, da ob vsem navdušenju damo prednost darilom, in ne ljudem, ki so jim namenjena.
No, v družinah, kjer imajo osebo z motnjo v duševnem razvoju, temu zagotovo ni tako. Na prvem mestu je otrok, ki mu je narava omejila duševni razvoj. Starši svoje življenje na posebno predan način posvetijo takšnemu otroku. In na takšnih srečanjih, kot smo ga imeli to soboto, je vzdušje precej drugačno. Otroci z drugačnim duševnim razvojem izražajo veliko mero pristnosti, iskrenosti, srčnosti. Ne nosijo mask. Tako zelo so pristni, da je to težko opisati. Veselijo se malenkosti, točno vedno, kdo je z njimi ljubeč, kdo jih sprejema in kdo ne. Zdi se, da so njihovi čuti zelo izostreni. In zelo so dobrosrčni, ko vedo, da so zaželeni in hoteni. Zato je vzdušje na srečanjih z njimi vedno zelo sproščujoče. Ogromen doprinos k funkcioniranju in zadovoljstvu prispevajo starši kot tudi društvo Sožitje, ki staršem in otrokom nudi različne oblike pomoči – od rednih srečanj do izletov in izobraževanj. Starše kot tudi tiste, ki se lahko družimo s takšnimi otroki, življenje z njimi oblikuje. Iskreno zadovoljstvo otroka nas ne more pustiti ravnodušnega.
Naloga nas, ki nimamo otroka s posebnimi potrebami, je najprej, da takšne otroke sprejmemo medse. Oni so radi v naši družbi. S svojimi gestami, besedami jim pokažimo, da so dobrodošli – v trgovini, med prijatelji, v cerkvi, na cesti. Ogovorimo jih. Ob njihovi srčnosti se bomo zamislili. Ali si mi upamo biti tako srčni?