Bojni tovariši (od leve): Brane Virant, Stane Bertoncelj, Aleksander Igličar, Leon Tušar in Jože Stanonik / Foto: Tina Dokl

Vojskovali so se za Slovenijo

Z Blaznikovim in muzejskim večerom Škofja Loka in Ločani v osamosvojitveni vojni junija 1991 so se v Muzejskem društvu Škofja Loka oddolžili letošnji 25-letnici slovenske države.

Škofja Loka – Predsednik Aleksander Igličar je k besedi povabil bojne tovariše iz tistega obdobja: Staneta Bertonclja, tedanjega poveljnika Teritorialne obrambe (TO) Škofja Loka, Leona Tušarja, takratnega poveljnika čete TO, Braneta Viranta, ki je takrat vodil policijsko postajo v Škofji Loki, in komandirja oddelka TO Jožeta Stanonika. Tudi med občinstvom je bilo veliko takratnih udeležencev vojne za Slovenijo, med gosti pa sta bila tudi Anton Rešek, predsednik gorenjskega pokrajinskega odbora Zveze veteranov vojne za Slovenijo, in Pavle Jereb, predsednik škofjeloške veteranske organizacije.

Sogovorniki so obnovili spomine na čas, ko so v desetdnevni vojni branili pravkar rojeno samostojno Slovenijo. Nekateri so se s proslavljanja samostojnosti države, sajenja lip in nazdravljanja s penino Independent že naslednje zgodnje jutro preselili na bojne položaje. A še prej se je zgodilo več pomembnih dogodkov. Med njimi je bil leta 1990 ukaz o oddaji orožja teritorialne obrambe. Ločani so imeli vsega spravljenega v vojašnici, kar je postala težava potem, ko so ga potrebovali. Leon Tušar je govoril o tem, kako so ga (ob pomoči Slovenca v JLA Boža Ramšaka) s kombiji loških firm vozili iz vojašnice in skrivali pri zaupanja vrednih občanih. Kako so se v vojni spremenile naloge takratne milice, kako so skupaj s teritorialci operativno pokrivali premike JLA, kako so aktivirali posebno enoto milice, kako varovali dom takratnega člana slovenskega predsedstva Ivana Omana in nekaterih drugih nosilcev oblasti, je podrobno spregovoril Brane Virant. Takrat so imeli miličniki in teritorialci popolno podporo občinskih oblasti in tudi občanov. Ključni dogodki v času osamosvojitve pa so se odvijali v zvezi z vojašnico, o čemer je največ govoril Stane Bertoncelj in na pogovornem večeru izročil tudi izvirno listino o mirni predaji vojašnice, ki so jo podpisali poveljnik vojašnice Vladimir Radulović s strani JLA ter Stane Bertoncelj in Primož Pegam s strani TO. A vse ni šlo gladko: vojašnico so teritorialci prevzemali kar dvakrat, 28. junija in 2. julija. Ko so se pogajalci pogajali o predaji, je bila vojašnica obkoljena, teritorialci pa pripravljeni na strel. Do napada sicer ni prišlo, brez streljanja pa ti dogodki niso minili. Na žalost je padla nedolžna žrtev: vojak iz vojašnice je ustrelil mladega Mohorja Berganta, ki se je mudil vrh Kamnitnika. Vojašnica je bila slednjič v rokah teritorialcev, vojaki in oficirji pa zajeti: najprej so bili vojni ujetniki v nekdanji šoli v Malenskem Vrhu, pozneje so jih poslali v osrednje taborišče na Vogel. Loški teritorialci so poleg vojašnice prevzeli tudi strelišče v Crngrobu in tamkajšnjo svinjsko farmo. Povedati tudi velja, da je bil v Zaprevalu na Starem vrhu sedež koordinacije, najvišjega organa za obrambo Slovenije, ki mu je predsedoval Igor Bavčar. Tudi tega so varovali škofjeloški teritorialci. Vsi sogovorniki so govorili o svojem osebnem pogledu na takratno dogajanje. Jože Stanonik pa ga je obarval še posebej osebno: kako ga je ob vpoklicu mama pokrižala, oče pa mu je dejal, naj pazi nase; kako so se nekaterim tresle roke, ko so prevzemali orožje, kakšni občutki so ga obhajali, ko je v zasedi čakal v obroču okoli kasarne ... Pozneje so ga iz Škofje Loke poslali na Brnik, kjer je ostal do konca. Na Brniku je bil med osamosvojitveno vojno tudi voditelj večera Aleksander Igličar, ki je prav tako obudil takratne dogodke in svoje občutke ob njih.