Maister ni stal križem rok

V sredo, 23. novembra, na dan generala Rudolfa Maistra, so se branitelju severne meje poklonili tudi na Gorenjskem. Že popoldne so svečanost pripravili v Kranju, zvečer pa še v Kamniku, Maistrovem rojstnem mestu.

Kamnik, Kranj – Državni praznik so v Kamniku najprej počastili s polaganjem vencev v preddverju občinske stavbe in k spomeniku Rudolfa Maistra na Trgu talcev, ki so ga generalu že leta 1970 Kamničani postavili kot prvi v Sloveniji. Nato je sledila slovesnost v nabito polni dvorani Doma kulture Kamnik, kjer so se zbrani najprej z minuto molka spomnili avgusta preminulega Maistrovega vnuka Stojana Maistra, nato pa prisluhnili govorcem in bogatemu kulturnemu programu.

V pozdravnem nagovoru je župan Marjan Šarec najprej poudaril, da besede niso dovolj, da moramo za dosego cilja biti tudi trmasti in predvsem neustrašni, kakršen je bil Maister. »Če Rudolf Maister ne bi naredil tega, kar je naredil, potem Slovenija danes zagotovo ne bi bila samostojna država. V Kamniku so bili v sedemdesetih letih preteklega stoletja pogumni možje, ki so mu že takrat, ko je bil zelo prezrt, odkrili spomenik in vsaj nekako popravili to krivico, ki mu je bila storjena. Danes bi Maistra takoj napadli z besedami, da se pred drugimi napihuje, saj si je sam podelil naziv general. Nismo mu ga podelili drugi. A ravno ta njegov pogum, ta njegova neslovenska lastnost je pripeljala do tega, da imamo danes Štajersko in z njo tudi Slovenijo. Zato bodimo danes bolj pogumni, znajmo ceniti tisto, kar imamo, in ne tarnajmo večno za tistim, česar nimamo. Vsega ne bomo nikoli imeli in morda je tako tudi prav. Imamo pa svojo državo, cenimo jo in bodimo ponosni nanjo. Predvsem pa bodimo ponosni na Rudolfa Maistra. Če ga ne bi bilo, tudi nas danes tukaj ne bi bilo.«

Vzporednice s sedanjostjo

S ponosom Maistrove besede širijo in negujejo predvsem člani društev general Maister. Dogodke iz noči 23. novembra 1918, ko je Maister pogumno razorožil nemško gardo in Maribor znova oklical za slovenskega, je v svojem govoru orisal slavnostni govornik mag. Matej Tonin, ob tem pa potegnil tudi več vzporednic s sedanjostjo. »Evropa je na preizkušnji, Slovenija je na preizkušnji in Slovenci smo na preizkušnji. Jamranje ne pomaga. V demokraciji se vse začne in konča z volitvami. Če spoštujemo svojo ustavo, drugih bližnjic do boljše Slovenije ni. Naš rojak general Rudolf Maister nam predstavlja zgled, kako se je v kritičnih trenutkih treba boriti za domovino. Domovina nas potrebuje. Domoljubi vedno naredijo vse, kar lahko. Ne zgolj tisto, kar morajo.«

Tudi letos so podelili priznanja – kipce Rudolfa Maistra, iz rok župana in predsednika Zveze društev general Maister mag. Milana Lovrenčiča so jih prejeli Jože Hojnik, Osnovna šola Franja Malgaja Šentjur in profesor Dušan Vodeb.

Upal si je in znal

Sredina kranjska slovesnost v spomin na generala Maistra je bila pred njegovim kipom na Maistrovem trgu, ki je kar preveč skrit na pročelju hiše s številko 5, zato bi kazalo oživiti razmišljanja o prestavitvi na uglednejše in vidnejše mesto. V kulturnem programu so sodelovali Dekliški pevski zbor Gimnazije Kranj in recitatorji, harmonikarica Ana Lombar in pevec Matej Logar. Venec k Maistrovemu doprsnemu kipu sta položila predsednik kranjskega Društva generala Maistra Janez Tavčar in kranjski podžupan Boris Vehovec. Ta je v nagovoru dejal, da je bil Maister prvi general slovenske vojske in je varoval tisto, kar je bilo našemu narodu sveto. Kranj je ponosen, da je tudi njegovo mesto. Osrednji govornik je bil član kranjskega Mai­strovega društva Iztok Purič. »Zlasti gre za sporočilno vrednost dejanj človeka, ki je v svojem času v znanih okoliščinah zmogel storiti tisto, kar lahko v današnjem času le cenimo in občudujemo. Morda tudi potrebujemo,« je dejal. »Soočeni smo z občutkom nemoči, apatije, brezciljnosti, vse do nihilizma. In tu vidim sporočilno moč dediščine Rudolfa Maistra, ki je znal, zmogel, predvsem pa hotel storiti tisto, kar je bilo potrebno. Verjetno ne tako enostavno, pač pa preudarno, strokovno, hrabro, z zavestjo, da gre za narod, kulturo, za prihodnost vseh generacij. To lahko poimenujemo domoljubje, ki pripada vsem, in bi zato moralo segati preko političnih, ideoloških in drugih delitev. Pri nas žal vedno ni tako. Domoljubje je vse prevečkrat privlačna ideološka tržna niša,« je sklenil govornik.