Nedeljski dogodek, ki se je zaključil s pogostitvijo članov Konjeniškega društva Naklo, je privabil številne pohodnike.

Odprli Pelnarjevo pot

Konjeniško društvo (KD) Naklo in Občina Naklo sta povabila na odprtje sprehajalne poti in blagoslov znamenja pri Žegnanem studencu na Savi.

Naklo – Pohodniki so se v nedeljo odpravili od farne cerkve sv. Petra v Naklem, po Stagnah, čez Dobravo in skozi Pečine do Žegnanega studenca. Med dobre pol ure trajajočo nezahtevno hojo je praproščak pri KD Naklo Marko Legat - Peručev povedal tudi veliko zanimivega, pokazal je med drugim na vhod v kraško jamo, globoko 12 metrov. Sprehajalno pot, po kateri so včasih vozili s konji, so očistili in na drevesa namestili nekaj označevalnih tabel z napisom Pelnar. Kajti Joža Pohar - Pelnar oz. Savski Joža je bil tisti, ki je na travnikih pašne skupnosti Naklo, na vzhodni strani Dobrave nakelskim kmetom pasel krave. Nad njegovo kočico še danes izvira Žegnani studenec. O Pelnarju, tem preprostem in prijaznem, a silno zanimivem človeku, rojenem v Kovorju, ki je delal kot kavboj v Ameriki, v domačih logih pa s čudovitimi šopki naznanjal pomlad, kroži veliko zgodb, nekaj so jih zapisali na tablo in jo postavili k studencu; ta je oprt na še edini ohranjen betonski podstavek Pelnarjeve koče, ki so ga s prvotne lokacije pripeljali s konji člani KD Naklo. V spominih Janeza Črnilca - Primožovca je, kako so zadnje dni druge svetovne vojne nakelski gospodarji prignali k Pelnarju več kot trideset konj, da jih je skril in obranil pred umikajočimi sovražnimi silami.

Letošnja novost na tej lokaciji je znamenje, v katerega so iz bližnjega drevesa premestili Marijin kipec, dodali pa napis Sveti Martin, prosi za nas. Znamenje je blagoslovil župnik Janez Zupanc. Predsednica KD Naklo Silva Gregorc je povedala, da je bil sveti Martin dobrotnik in da so tudi vsi, ki so uredili to pot in znamenje, dobrotniki. Nedeljskega dogodka sta se udeležili tudi Pelnarjevi vnukinji, Tončka in Francka Šolar. Starega očeta sicer nista spoznali, ker je umrl pred njunim rojstvom, novembra leta 1952, a sta veliko o njem izvedeli iz maminega pripovedovanja. Društvu in občini sta se zahvalili za pozornost, ki so ju izkazali staremu očetu.