Deževni Neum
Tudi letos sta Gorenjski glas in Kompas organizirala obiranje mandarin v dolini Neretve. Tridnevno popotovanje pa je tokrat še dodatno obogatil obisk Mostarja, priljubljene prestolnice Hercegovine.
Tradicionalno obiranje mandarin (1)
Ko smo se v zgodnjih jutranjih urah v petek odpravili na pot, smo precej časa namenili pogovoru o vremenu, saj se je obetal bolj kot ne deževen konec tedna. Na srečo je vremenska napoved veljala le za prvi dan, ki pa smo ga v večini preživeli v avtobusu. Z Gorenjskega do Neuma oziroma Grand Hotela Neum, kjer smo bili tokrat nastanjeni, je kar precej ur vožnje.
Neum je pravzaprav občina in mesto v Bosni in Hercegovini, ki leži ob morju, z obeh strani pa ga obkroža Hrvaška. Ko se Slovenci pogovarjajo o njem, rečejo, da je to 'bosansko morje', Kompasov vodnik Krešimir Tomas pa nam je postregel še s kakšno zanimivostjo o samem Neumu. Teh 13 kilometrov njihove obale je bilo namreč vse do konca leta 1995 nekako zaprtih za domače turiste, saj so bile turistične kapacitete na razpolago le takratni bosanski eliti. In turizem je tisto, od česar Neum živi. Pozno popoldne smo se sprehodili še ob obali, mimogrede pa izvedeli, da je Bosna dežela, kjer morski dateljni – školjke, ki so sicer iz rodu dagenj – prosto najdejo pot na mize restavracij in gostiln. V Bosni namreč njihovo nabiranje ni prepovedano. Morski datlji živijo na apnenčasti podlagi, vendar niso pritrjeni, temveč vanjo vrtajo rove in v njih rastejo. Za nabiranje je zato treba razbijati kamnito morsko dno, da so zanimivi za nabiralce, pa morajo imeti vsaj dvajset let in več. Krešimir je še dodal, da se sem in tja kdo cinično pošali, da bi verjetno sosednji polotok Klek že izginil, če bi vsi morski datlji prišli iz Bosne … Je star maček v svojem poslu, ki najde odgovor na vsako vprašanje, in v treh dneh so ga ljudje enostavno vzljubili.
Tokratno obiranje mandarin smo popotniki Gorenjskega glasa združili z obiskom Mostarja. Skozi Čapljino smo najprej prispeli do Počitelja, a smo ogled slikovitega srednjeveškega naselja ob Neretvi pustili za konec. Kraj je nastal v času osmanskega imperija in glavne mestne zanimivosti so se ohranile še iz tistega časa. Najprej smo se ustavili ob izviru Bune pri Blagaju, kjer pod 240 metrov visoko pečino stoji tekija oziroma samostan Tekija Blagaj. Gre v bistvu za izjemen spoj arhitekture in narave, samostan pa že vrsto let služi različnim redovom dervišev.
(Nadaljevanje prihodnjič)