Španska pot k spravi

Letos mineva osemdeset let od začetka španske državljanske vojne poleti 1936. Pri nas nekateri zmotno mislijo, da so Španci spravo med seboj po svoji vojni že opravili. Pa je niso, tisto je bila le od diktatorja ukazana pomiritev …

Španska sprava je blef

General Franco je dal v Dolini padlih zgraditi cel kompleks, v katerega so prenesli tudi peščico posmrtnih ostankov množice tistih, ki jih je dali pobiti med vojno in po njej. A dobrih 40 let po njegovi smrti se kaže, da se prava razprava o teh vprašanjih šele začenja. »Zanimivo je vprašanje, ali španska državljanska vojna v simbolnem smislu traja še danes. Po Francovi smrti 1975 oblasti zaradi politike pomiritve niso odstranjevale frankističnih in Francovih spomenikov. Šele v letih 2000-2005 so bili odstranjeni zadnji, tudi v Madridu. Vendar po reviji L'historie 55 odstotkov Špancev do Franca izraža indiferentnost, 29,8 odstotka ga zavrača, 7,6 odstotka pa čuti po njegovih časih nostalgijo. Tudi mnoge druge stvari, ne samo Francovi spomeniki, se v imenu politične pomiritve in iz strahu pred ponovnim izbruhom konflikta niso upale odpreti. Kar zadeva kazenske postopke, je nekatere stvari z veliko poguma odprla šele sedanja oblast socialistov. Tudi domnevni grob pesnika Federica Garcia Lorce so odprli šele pred kratkim, da bi ugotovili, ali so njegovi posmrtni ostanki res v njem (za zdaj kaže, da niso). Španci imajo v Valle de los Caidos (Dolini padlih) spomenik, baziliko in kostnico, ki naj bi bila namenjena narodni spravi. Kompleks je bil zgrajen leta 1958, osemnajst let so ga gradili republikanski zaporniki, ki so se z enim dnevom dela lahko 'odkupili' za dva dneva kazni (kasneje menda za šest), več jih je med delom tudi umrlo. Tam je Francov mavzolej, a so šele leta 2007 z zakonom prepovedali politične mitinge in čaščenje diktatorja, sorodniki pa lahko tudi zahtevajo posmrtne ostanke, če ne želijo, da ostanejo v tem 'grobu sprave'.« (Vir: dr. Božo Repe, Španska državljanska vojna v kontekstu slovenskih in jugoslovanskih razmer med svetovnima vojnama, Prispevki za novejšo zgodovino, 1/2016) – Kamen v globoki in temni tolmun državljanske vojne je leta 2008 vrgel sodnik Baltazar Garzon in ga močno razburkal. »Po Francovi smrti je leta 1977 španska vlada sprejela zakon o amnestiji, v skladu z njim so bili vsi politični zločini podpornikov diktature oproščeni preganjanja. Leta 2008 je sodnik Baltazar Garzon kot prvi v zgodovini odredil preiskavo o izginotju in umorih 114.000 žrtev diktature med letoma 1936 in 1952. Pravni temelj preiskave je bilo dejstvo, da je množični umor zločin proti človeštvu, ki ne more biti subjekt amnestije ali drugih omejitev. Maja 2010 so sodnika obtožili, da je kršil pogoje splošne amnestije in prekoračil svoja pooblastila, zato je bilo njegovo sodelovanje pri preiskavi suspendirano. Septembra istega leta je argentinski sodnik znova odprl preiskavo zločinov, storjenih v času španske državljanske vojne in med Francovo diktaturo, v zadnjih letih pa je preiskavo o zločinih v tem obdobju zahtevalo tudi že več mestnih svetov, med njimi v Pamploni in Zaragozi. Počasi se torej Španija le spoprijema z bolečim poglavjem svoje zgodovine.« Koliko pa je v Španiji žrtev in masovnih grobišč? »V Španiji naj bi bilo več kot 2000 množičnih grobišč, od tega več kot 600 samo v Andaluziji, v katerih ležijo trupla več kot 100.000 žrtev državljanske vojne, ki je državo pretresala med letoma 1936 in 1939, in Francove diktature po njej. Doslej so jih odkrili in popisali le peščico. Čeprav so grobišča desetletja ostala nedotaknjena, kot neme priče grozljive vojne, pa so v zadnjih letih mlajše generacije začele kopati po preteklosti in se spopadati s težko zapuščino. Arheolog Julio del Olmo ocenjuje, da je izkopavanje grobov pozitiven znak, vendar pa hkrati opominja, da so sorodniki večine žrtev, ki bi jih še lahko identificirali oz. ki vedo kaj o njih, že močno v letih, številni so že pokojni …« (Ksenja Tratnik, MMC RTV SLO) Španci so torej še na slabšem kot mi.

Zločin proti človečnosti

»Francov režim je uporabil vse svoje vire, da je lahko lociral, identificiral in zagotovil povračila žrtvam na njegovi, zmagoviti strani, nikakor pa ni enako ravnal s tistimi, ki so padli na strani poražencev in ki so bili prav tako preganjani, zaprti, so izginili ali pa so jih mučili. Vsa izginotja v času državljanske vojne in Francove vladavine so zločin proti človečnosti.« Tako sodnik Baltazar Garzon. Mar ni bilo pri nas enako? Žrtve zmagovalcev so bile priznane, poražencev zamolčane.

Bitka za Mosul

»Mi upamo, da bomo preživeli, ampak spopadamo se s sovražnikom, ki upa, da bo umrl.« Tako kurdski borec opisuje razmere ob napadu na Mosul, ki je zadnja trdnjava pripadnikov skrajne sunitske skupine Islamska država v Iraku.