Franc Jožef, cesar med ženami

Cesar Franc Jožef je bil zelo »zapet«, oblečen v vojaške uniforme, po cele dneve je uniformiran sedel za pisalno mizo, pregledoval in podpisoval cesarske akte. V »tistih rečeh« pa je bil vendarle bolj »odpet«: v odnosu do žensk, ki jih je bilo v njegovem dolgem življenju kar nekaj …

Mlademu cesarju, ki je na prestol sedel leta 1848, ko mu je bilo komaj 18 let, je bilo treba najti nevesto, že zato, da bo monarhiji rodila prestolonaslednika. Cesarjeva mati, nadvojvodinja Zofija, ki so ji rekli tudi »skrivna cesarica«, je šla v akcijo, začeli so se ogledi …

Cesarica Sisi

»Franc Jožef v zakon ni stopil neizkušen. Prvič je ljubimkal z grofico Elizabeto Ugarte, s katero je plesal na več dvorskih plesih; ko se je nekega večera z njo celo umaknil v sobo, je zacvetelo opravljanje na dvoru in Zofija je ukrepala. Poročeno grofico je naročila k sebi in ta je nato odpotovala z Dunaja. Boljše možnosti je imela nadvojvodinja Terezija, hči nadvojvode Jožefa, madžarskega palatina. Lepa nadvojvodinja je bila kot sestra nadvojvode Štefana, ki je med revolucijo simpatiziral z Madžari in so ga zaradi njegovega vedenja celo izgnali iz monarhije, za Zofijo nesprejemljiva. Hotela je zvezo z nemško princeso, najraje s prusko. Leta 1852 se je Franc Jožef peljal v Berlin in se takoj zaljubil v princeso Ano, nečakinjo pruskega kralja Fridriha Viljema IV., ki je bil poročen z eno izmed Zofijinih sester. Toda Ana je že bila zaročena z nemškim princem in Prusija je Franca Jožefa zavrnila. Zofija je bila tako prepričana o prednostih te zveze s hišo Hohenzollernov, da se je borila za ta zakon in celo pogledala skozi prste, da je bila Ana protestantka. Vendar ni bila uspešna, Hohenzollernov ni zanimala zveza s Habsburžani. Princ Viljem je o odpovedi celo menil: 'Mi, Prusi, si čestitamo, da je Avstrija potrdila svojo podvrženost v našem glavnem mestu, ne da bi odstopili niti za ped političnih tal.' V kolikšni meri je protihabsburška drža kneza Bismarcka že vplivala na to odločitev, je odprto. Franc Jožef se je vsekakor vrnil na Dunaj brez neveste. Toda Zofija se ni vdala. Še druge nemške princese so bile njene nečakinje. Princesa Sidonija Saška za Franca Jožefa ni bila dovolj lepa in tako je Zofija leta 1853 povabila v lschl svojo sestro Ludoviko in njeni hčerki Heleno in Elizabeto, da so skupaj praznovali cesarjev rojstni dan. Bavarska stranska linija Wittelsbacher sicer ni bila prva izbira za avstrijskega cesarja, vendar je bila nemška in katoliška. Zofija je starejšo od sester, resno in dobro vzgojeno Heleno, ki so jo v družini klicali Nene, izbrala za sinovo nevesto. Toda zgodilo se je čisto drugače.« (U, 35–36) Mladi cesar se je že na prvi pogled zaljubil v petnajstletno Sisi. Že tisto poletje je bila zaroka in naslednjo pomlad poroka.

Zakon se je sprva zdel uspešen, a le na videz. Elizabeta se je vse težje podrejala strogemu dvornemu protokolu (»španska etiketa«), ki je veljal še iz časov, ko so bili Habsburžani tudi španski kralji. Mladi cesar je bilo pogosto zdoma, zlasti na bojnih pohodih v Italiji, kjer je sprva sam poveljeval vojski, a se na bojiščih v tej vlogi ni izkazal. Doma se je večala napetost med cesarjevo materjo in mlado cesarico, razmerje med taščo in snaho je bilo vse bolj naporno, čeprav je bila prva drugi teta. »Že v prvih letih zakona je Elizabeta uporabila svojo ženskost kot sredstvo za pritisk na Franca Jožefa. Če se cesar v nenehnih prepirih med taščo in Elizabeto ni postavil na njeno stran, ga je ta hitro spodila iz svoje spalnice. To je bila zanjo preprosta taktika, saj v sebi vse življenje ni mogla prebuditi telesne ljubezni. Tudi nevrotični bolezenski simptom bruhanja je psihično povezan z odporom do vsakršnih telesnih užitkov, predvsem do spolnosti. Številne Elizabetine izjave in pesmi kažejo na njeno izredno zadržanost do spolnosti. 'Ne maram za ljubezen, ne maram za bokal, / Od prve mi je hudo, od drugega slabo!' Mladi ženi, ki je postala cesarica, so zelo verjetno vcepili staro pravilo vladarskih hiš: 'Preprosto lezi, zapri oči in misli na cesarstvo. To je tvoja dolžnost.' … Sčasoma je zakon cesarskega para postal tak, kot pravi življenjska izkušnja marsikaterega para: zakonci se najbolje razumejo, če ne živijo skupaj. V poznejših letih je Elizabeta povedala svoji najmlajši hčeri Mariji Valeriji: 'Zakon je nesmisel. Kot 15-letnega otroka te prodajo, priseči moraš, česar ne razumeš. To potem 30 ali več let obžaluješ, rešiti pa se ne moreš.« (B, 108–109)

Cesarski primer za psihiatra

Če bi bila Sisi bolj prilagodljiva in potrpežljiva oseba, bi problemov najbrž sploh ne bilo. Ker pa to ni bila, so nastale težave. Še več: patolog Hans Bankl jo označi kot »primer za psihiatra«. »Ko je Sisi spoznala, da ne more dobiti boja proti dvornemu protokolu, tašči in trmastemu možu, se je še bolj posvetila sebi. Do tradicionalnih dolžnosti zakonske žene in matere in tudi do svojih obveznosti kot cesarica je bila ravnodušna. Iz njenih izjav lahko sklepamo, da je v prvi vrsti mislila nase. Elizabeta je sprejela le udobje svojega visokega stanu, ne pa tudi dolžnosti. Živela je v sebičnem ravnodušju; igrala se je s papagaji in psi, rada je imela konje, pisala je melanholične diletantske verze o svojem nesrečnem, nerazumljenem življenju. Stikov z okolico ni želela navezovati, izogibala se je že bežnih pogovorov. Pri svojih redkih predstavniških nastopih je delovala kot lutka in v javnosti dosledno molčala. Ustrezno oznako cesarskega para najdemo v pismu pruske kronske princese svoji materi, angleški kraljici Viktoriji: 'Zelo je plaha in boječa, le malo govori. Res se je težko pogovarjati z njo, kajti zdi se, da bolj malo ve in jo zanima le malo stvari. Cesarica ne poje niti ne riše ali igra klavir, le malo govori o svojih otrocih … Cesar je zaljubljen vanjo, ampak zdi se mi, da ona ni zaljubljena vanj. Deluje zelo nepomembno, preprosto in kar človek iz njegovih slik in fotografij ne bi verjel, izgleda star in zguban, njegovi rdečkasti brki in zalizci pa mu nič kaj ne pristojijo. Franc Jožef ni preveč oz. sploh ni zgovoren, skratka izredno nepomemben.' Tako neposredno se je seveda lahko izrazila le Prusinja. Za Elizabeto so bili značilni psihosomatski in psihonevrotični bolezenski znaki. Sisi je bila kot otrok zdrava, od prvega dne zakona pa je vedno bolehala. Cele mesece je imela napade kašlja, bala se je iti po ozkih stopnicah. Zelo pogosto je imela vročino in na splošno ji je bilo vedno slabo. Zaradi trmastega odklanjanja hrane je bila slabokrvna in stalno telesno izčrpana. Slabo počutje ji je vedno prišlo prav kot izgovor, da se je lahko izognila obveznostim na dvoru. Sisi je gojila kult lastne lepote. V času, ko so dajali prednost oblinam, je zagovarjala ideal vitkosti, za kar nihče ni pokazal razumevanja. Velika je bila 172 cm in bila celo za nekaj centimetrov večja od moža, tehtala pa 50 kg. V pasu je merila komaj verjetnih 50 cm. Da bi obdržala nizko težo, se je nenehno držala shujševalnih diet, veliko je jezdila in hodila na dolge pohode. Poleg svojih soban je dala zgraditi še prostor za gimnastiko in masažo. Iz vsega tega lahko nedvoumno razberemo anoreksijo, bolezensko hujšanje s hudo manijo po gibanju in z menjajočimi se obdobji depresivnosti ter razdraženosti in agresivnosti. Egocentričnost se kaže že iz njenega dnevnega reda: vstajala je ob petih, pozimi ob šestih; po telovadbi in gimnastiki je imela skromen zajtrk, temu je sledilo friziranje, ki je trajalo najmanj dve uri. Zraven so ji brali ali pa je čas izrabila za učenje jezikov (madžarščine, pozneje grščine). Nato je prišlo na vrsto oblačenje – kostim za sabljanje ali za ježo. S tem je bil njen dopoldan zapolnjen. Za kosilo je največkrat zaužila le krvavi sok, ki so ga iz polsurovih biftekov iztisnili v nekakšno juho. Sledil je večurni sprehod, bolje rečeno dolg marš v hitrem tempu. Okoli petih popoldne sta bila ponovno na vrsti preoblačenje in friziranje. Če res ni šlo drugače, se je Elizabeta okrog sedmih zvečer pojavila pri družinski večerji in tam srečala moža, večinoma edinkrat v dnevu. Takoj ko je mogla, se je spet umaknila …« (B, 109–111)

Na protislovnost cesaričinega duševnega profila kaže tudi dejstvo, da je po eni strani verjela v duhove, bila je vraževerna in predana spiritizmu, po drugi strani pa je verjela tudi v – švicarske banke. »Kljub spiritističnim težnjam in odmaknjenosti od uradne vere je imela Elizabeta realen pogled na materialne stvari. Velik del svojega premoženja je brez cesarjeve vednosti prenesla v Švico v Rothschildovo banko, da bi se tako zavarovala, če bi se kdaj odselila. Tudi najdragocenejše, kar je hotela zapustiti svetu – svoje spise in pesmi – je prenesla v Švico, ker se ji je republika za prihodnost zdela varnejša od monarhije. Sisi je bila v svoji brezobzirni sebičnosti tako zvita, da je zase vzela najboljše: živela je sicer od monarhije, a le z mislijo nase, in si zato bančni račun odprla v Švici.« (B, 113)

Lahko bi živela krasno dvorno življenje, ki bi ga ji vse podanice zavidale. Tako pa je kar naprej bežala od tega življenja in se zatekala v svoj svet konjev, telovadbe, stradanja in begavih potovanj. Na njenem zadnjem jo je 10. septembra 1898 v Ženevi umoril italijanski anarhist Luigi Lucheni; s staro, a ostro in ozko železno pilo jo je zabodel v prsi. Rana je bila tako ozka in globoka, da na zunaj sploh ni krvavela, umrla je od notranje krvavitve.

Po smrti – pravzaprav že za življenja – je postala mit in to je še danes. Zakaj? »Razlog za popularnost cesarice Elizabete je v predstavi, ki jo imajo o njej ljudje, kot na primer: stradala je kot Lady Di; jahala je in se borila z mečem kot d'Artagnan; telovadila je kot Jane Fonda; umorjena je bila kot J. F. Kennedy; videti je bila kot Romy Schneider. Cinizma šovbiznisa se ne da prekositi. Geslo za Elizabeto se glasi: Smrt ji lepo pristoji. Smrt ji dobro de.« (B, 119)

Cesarjeve ljubice

Med ženami, ki so pestrile cesarjev vsakdanjik, je imela posebno vlogo njegova dolgoletna prijateljica Katarina Schratt, slavna igrala dunajskega Burgtheatra. Seznanila ju je – cesarica sama. »Pregnana«, kot je bila, se je dobro zavedala, da mož potrebuje ob sebi žensko in da jo mora, kadar nje ni na Dunaju – to pa je bilo kar naprej – nadomestiti neka druga ženska. In tako je za to drugo kar sama poskrbela. Cesar in igralka sta se izredno dobro ujela, njuna dnevna srečevanja so postala zakon in tega niso skrivali. Za javnost sta postala »prijatelja«. Še danes se ne ve, ali sta bila »samo« to ali tudi ljubimca. Bolj verjetna naj bi bila prva možnost.

»Katarina Schratt ni bila edina cesarjeva ljubica, čeprav ni jasno dokazano, da je to sploh bila. V njunem dopisovanju, ki glede tega ni optimalen vir, vsekakor ni mogoče najti namiga, ali je bilo njuno prijateljstvo več kot le platonsko. V pismih je sicer govora o poljubih, ki so nakazani kot kratke črte. Citati, da cesar upa, da jo 'bo znova našel v postelji', niso dokaz intimnega odnosa, ker so iztrgani iz konteksta in ker se nanašajo na takrat tako imenovani 'tihi teden' (menstruacijo), ki ga je Katarina Schratt večinoma preživela v postelji. Včasih je tudi v tistih dneh sprejemala obiske, v elegantnem negližeju je ležala na postelji. Francu Jožefu so se tiste ure zdele posebno prijetne in zaupne. Tudi osebni komorni strežaj Ketterl je poročal: 'Gospa Schratt ni bila cesarjeva 'prijateljica', temveč cesarjev prijatelj, in sicer njegov najzvestejši, najboljši, najpametnejši in najbolj nesebični'.« (U, 91)

Ker – kot rečeno – cesarici seks ni bil eden od njenih telesnih hobijev – jahala je predvsem konje –, si je moral cesar, dokler je bil še mlad moški, to potrebo tešili drugje. In si jo je res. »Pred Katharino Schratt je imel Franc Jožef vsekakor nekaj ljubic, mednje je v letih 1870 spadala šivilja za perilo v pralnici Hofburga, gospodična Rosa Moskowitz, ki se je po treh letih dvorne službe umaknila v zasebno življenje. Od takrat je z dvora prejemala tristo guldnov pokojnine za vse življenje in se pozneje poročila z grofom Andreasom Zichyjem. Z Ano Nahowski je imel cesar razmerje od 1875 do 1889. Spoznala sta se med sprehodom v schönbrunnskem grajskem parku in Franc Jožef je Ano, kot je razbrati iz njenih zapiskov v dnevniku, redno obiskoval vrsto let v zgodnjih jutranjih urah v njeni novi vili v Maxingstrasse poleg grajskega vrta, ki si jo je kot cesarjeva ljubica lahko privoščila. Ana je bila v drugem zakonu poročena z uslužbencem podjetja Južne železnice in je imela pet otrok, od katerih sta se zadnja dva rodila v času zveze s Francem Jožefom. Cesarjevi obiski so bili vedno le kratki in so najbrž služili le enemu namenu, nikoli ni bilo prijetnega klepeta, tako kot pozneje s Katharino Schratt. Ana Nahowski ni dobivala niti dragocenih daril niti ljubeče pozornosti, cesar se tudi ni zanimal za njene otroke, čeprav bi teoretično dva lahko bila njegova. Ali je bila Anina hči Helene, ki se je pozneje poročila s skladateljem Albanom Bergom, dejansko hčerka Franca Jožefa, kot vedno znova trdijo, ni mogoče jasno potrditi. Vsekakor ni v Anninem dnevniku nobenega namiga na to, niti Helene Berg se ni nikoli sama izjasnila o tem.« (U 91–92)

Naj k navedenim trem damam, ki so cesarju bogatile vsakdanjik v njegovih zrelih letih, omenimo samo še avanture, ki jih je imel pred poroko. Grofico in dvorno damo Elizabeto Ugarte in njuno razmerje iz prevratnega leta 1848 smo že omenili. Biografi omenjajo še razmerji z balerino Katarino Abel (1850) in plesalko Margit Libenyi (1852). Rosa Moskowitz je stopila v njegovo življenje 1870, Ana Nahowski 1875, Katarina Schratt pa 1886 in je z njim ostala vse do smrti, torej kar 30 let!

Povzemimo: Cesarica je cesarju rodila sina prestolonaslednika, a ta si je v Mayerlingu sam vzel življenje. Ostali sta njuni dve hčeri, Gizela in Marija Valerija. Cesar in cesarica sta se drug drugemu vse bolj odtujevala, nazadnje so tudi njo umorili. Njegova edina prava prijateljica v življenju je bila igralka Katarina Schratt, z njo se je družil zadnjih 30 let. Moške potrebe pa si je pred njo tešil pri mnogih, cesarskemu veličanstvu vedno ustrežljivih in tudi primerno poplačanih damah. Skratka: v vsakdanjem življenju in zlasti v odnosu do žensk naš cesar ni bil taka puščoba, kot je bil v svojem birokratskem in vojaško navdahnjenem slogu vladanja.

(Glavna vira tega članka: B = Hans Bankl, Bolni Habsburžani, prevedli Jakobina Slapar in Marjeta Kočevar, Ljubljana, 2004; U = Katrin Unterreiner, Cesar Franc Jožef 1830–1916, Miti in resnica, prevedla Jasna Milinković, Ljubljana, 2010)