Molk ni odgovor na laži

Na partizanskem mitingu na Pangršici je govornik ZZB za vrednote NOB iz Kokrice g. Brane Virant predstavil svoje poglede na dogajanje v Sloveniji, s katerimi pa se ne morem strinjati. Vrnil se je namreč k žalostni retoriki izpred osamosvojitve, kjer je bila resnica lahko le ena – partizanska, sovražnik pa isti – cerkev.

V občutljivem času, ko tisoče izmaličenih okostnjakov na vseh koncih slovenske zemlje neprestano leze izpod ruše kot posledica »partizanskih zmag nad izdajalci, kolaboranti in razrednimi sovražniki«, je tako govorjenje vprašljivo. Bi se mar pobitim ne zgodilo, kar se je, če bi sprejeli ravnanja komunistične partije, ki je partizanski boj izkoristila za utrjevanje svoje oblasti? Težko verjetno, saj so na tak način njihovi pristaši dokazovali tudi privrženost komunizmu in Stalinu.

Če ostanemo pri katolikih, ki so se jim pridružili v dobri veri, da bijejo isti boj proti sovražniku (kot Kocbek in drugi), tako vemo, da niso končali dobro. Kdor je namreč kakorkoli oporekal njihovim ravnanjem nebrzdanega pobijanja, mučenja in nečloveškega ravnanja, je bil na »listi za odstrel«. Dokazi o dejanski krivdi jim niso bili mar. Tisoči Slovencev so zato med vojno in po njej klavrno končali, čeprav niso bili v nobeni povezavi z okupatorjem. V nasprotnem pa tako vemo, kje in kako so ti končali.

Škoda je zamujene priložnosti za bolj spravljivo retoriko, ko je že kazalo, da se hoče naslednica Zveza borcev izviti iz primeža Zveze komunistov in se preoblikovati v moderno, demokratično in nadstrankarsko organizacijo, tudi s spremembo imena. A kot kaže, to ni dovolj. Potrebna je sprememba miselnosti. Da to ni preprosto, je dokazal omenjeni govornik.

Ne bi mogel bolje povedati tega, kar želim, kot je to izrazila pedagoška svetovalka za zgodovino na ZRSŠ mag. Vilma Brodnik: »Partizansko odporniško gibanje naj se poudarja kot vrednoto v smislu odpora proti okupatorjem, povojni množični pomori pa kot primer kršenja človekovih pravic in prava.« Črno-belo zgodovinsko sliko je treba sneti in pokazati na široko medvojno in povojno barvno prepletanje, iz katerega naj bi se vsi skupaj in vsak posamezno česa tudi naučili. Med drugim tudi ob upoštevanju evangeljskih načel: »Ne ubijaj« in »Ne pričaj po krivem« ali vsaj upoštevanju različnih mednarodnih konvencij, ki ščitijo človekovo dostojanstvo.

Za začetek bi moral govorec tudi nasprotni strani priznati pravico, da »molk ni odgovor na laži«.

Marjan Peneš