Skrivno življenje dreves

»Lenobnost dreves se odraža tudi pri razmnoževanju, saj to načrtujejo vsaj leto dni vnaprej. Od vrste je odvisno, ali vsako pomlad pride do drevesne ljubezni. Medtem ko iglavci svoja semena pošljejo na pot vsako leto, če je to le mogoče, imajo listavci drugačno strategijo. Preden se odločijo za cvetenje, se dogovorijo med seboj, ali naj prihodnjo pomlad začnejo z naraščajem ali raje počakajo še leto ali dve. Gozdna drevesa bi najraje cvetela vsa hkrati, saj se tako lahko dobro premešajo geni številnih posameznih primerkov. Enako je pri iglavcih, le da listavci pri tem upoštevajo še dva dejavnika: divje svinje in srnjad. Te živali imajo brezmejen tek po žiru in želodih, s katerimi si pomagajo okrepiti plast maščevja za zimo. Na te plodove so tako nori, ker vsebujejo do 50 odstotkov maščobe in škroba – več ju ne najdejo v nobeni drugi hrani. Jeseni pogosto pretaknejo gozd do zadnjega kotička, tako da ne ostane nič za pomladansko kaljenje. Drevesa se zato dogovorijo med seboj. Če ne cvetijo vsako leto, svinje in divjad ne morejo računati na plodove, zato se pri potomstvu omejijo, saj so samice breje med dolgim zimskim obdobjem z malo hrane in ga vse niti ne preživijo. Ko vse bukve in hrasti nato hkrati zacvetijo in tvorijo plodove, rastlinojedim živalim niti ne uspe vsega pohrustati in ostane dovolj semen za kaljenje. V takšnih letih bi divje svinje lahko imele trikrat večjo rodnost, saj v gozdovih tudi pozimi najdejo dovolj hrane. Iz starih časov izvira izraz želodovo leto, s katerim označujejo leto, ko semenita bukev in želod. Včasih je podeželsko prebivalstvo ta blagoslov izkoristilo za prehrano domače svinje in je svoje živali nagnalo v gozd, da bi se z gozdnimi plodovi poredile in si nabrale dovolj sala, preden bi jih zaklali. Število divjih svinj se naslednje leto običajno spet zmanjša, ker drevesa počivajo, ne semenijo in gozdna tla ostanejo gola.« (Str. 23–24)

Ob branju gornjih vrstic kar vidim svoje davne prednike Žirovce, kako so gonili svinje na žir in želod in zato loški gosposki plačevali žirnino. To smo vedeli. Nismo pa vedeli, da se tudi bukve in hrasti sami odločajo, kdaj se bodo razmnoževali ali zgolj seksali … Ste vedeli, da imajo drevesa že od nekdaj svoj internet (wood-wide-web), sestavljen iz korenin in gobjih hif, in si po njem sporočajo vse sorte. Upam, da smreke, ki so že neozdravljivo bolne, še pravočasno sporočijo zdravim, naj se pripravijo na nalet lubadarjev … Drevesa in tale knjiga o njih so zakon!