Zakaj zidu ne poderete?

Če Črnogorca primerjamo z vremenskim pojavom, potem mu je najbliže megla, se je pošalil lokalni turistični vodnik Mihailo Delević, ki je zjutraj vstopil na avtobus. Odpravili smo se na prvi izlet: Kotor, Kod Pera, Cetinje, Budva.

S Kompasom v Črno goro (2)

Iz Tivata do Kotorja z avtobusom ni daleč. Uspešno 'udaneš' izvoz na krožnem križišču, se zapelješ skozi predor, nekaj ovinkov in pred teboj se razprostre pogled na zelo zanimivo turistično mesto v Bokokotorskem zalivu, ki je letos po mnenju založbe Lonely Planet pristalo med prvimi desetimi mesti v kategoriji 'best in travel'. Obzidje, ki obdaja naselje, kjer hiše datirajo daleč v preteklost, s cerkvami in samostani oziroma njihovimi ostanki, palačami in drugimi zanimivimi javnimi stavbami, obišče vsaj ena križarka dnevno – kje so potem še vsi drugi obiskovalci.

Mihailo je razlagam zanimivih podatkov in zgodovinskih dejstev dodal obilo humorja. Tako smo mimogrede izvedeli, da je dolga leta vodil ameriške turiste, potem pa se je njihovega 'razmišljanja', kot on temu pravi, enostavno naveličal. Najbolj smešno se je počutil, ko je nekoč razlagal, da je bilo obzidje mesta postavljeno za obrambo, in mu je eden od turistov postavil vprašanje, čemu potem do sedaj niso obzidja podrli, saj so se vojne zaključile …

Iz Kotorja smo pot nadaljevali po ozki in ovinkasti cesti, se ustavili na petnajsti serpentini, od koder se ponuja lep razgled na Kotorski zaliv. Pot nas je vodila v notranjost dežele, kjer smo naredili krajši postanek tudi v 'kafani Kod Pera na Bukovicu', kjer smo pokusili pršut in sir, degustirali domačo lozo ter si ogledali sušilnico pršuta.

Lovćen smo tokrat videli od daleč, smo se pa zato ustavili v mestu Cetinje, kjer sem mimogrede zavila v eno od zlatarn, v kateri je tudi veliko srebrnega nakita. Lazarin se piše njen lastnik, ki mi je glasno, na dolgo in široko, razložil, kako njegov rod že vrsto let vzdržuje zlatarsko in srebrarsko tradicijo in kako so 'sploh in oh' mojstri obrti. Če pa bi bil on tisti, ki bi lahko kaj vplival na zgodovino, bi se ta pisala popolnoma drugače. V njegovi zlatarni na steni še visi Titova fotografija. Črno-bela. Lepo uokvirjena, pod steklom in brez kančka prahu.

Potem se je ponovno ulilo. Bog dežja nam je bil pri letošnjem obisku Črne gore kar naklonjen. Preden smo se odpravili nazaj v Tivat, smo se ustavili še v Budvi, prestolnici črnogorskega turizma. Sprehodili smo se skozi slikovito staro mestno jedro – za vstop vanj še ne pobirajo vstopnine. Polno je ozkih ulic, ki jih najdemo tudi v Kotorju; v miru lahko kaj popijete ali pojeste v številnih kavarnicah in kavarnah, restavracijah, celo spijete guinnessa v pivnici oziroma 'pubu', katerega lastnik je dejansko Irec. Seveda pa so cene v Budvi primerne njenemu turističnemu slovesu, čeprav pravzaprav povsod, kjer smo se ustavili, espresso stane približno toliko kot pri nas.

(Se nadaljuje)