Devet let kasneje

Ravno sem zadelala ena vrata v kleti, skozi katere je že tekla voda, je odtrgalo druga vrata in v trenutku sem bila v do vratu v vodi.« To je le ena od mnogih pretresljivih pripovedi, ki smo jih 18. septembra 2007 slišali v Železnikih, ko so jih prizadele katastrofalne poplave. Obupani in prestrašeni domačini so si, potem ko so za silo uredili bivanjske razmere, želeli le eno – da bi bili čimprej varni pred poplavami.

Priznati je treba, da je država v letih po poplavah kar precej storila na urejanju vodotokov, zgradili so tudi številne zaplavne pregrade, a kaj ko so te že nekaj časa polne. Polne pregrade pa domačine vse bolj jezijo, zato da so se ponekod praznjenja lotili kar občina in krajevne skupnosti. Na ministrstvu sicer pravijo, da na vodotokih izvajajo redna vzdrževalna dela v skladu z razpoložljivimi finančnimi sredstvi. A teh je zadnja leta občutno premalo.

Kar pa se tiče zagotovitve celovite poplavne varnosti, pa je ta danes, devet let po poplavah, še vedno le na papirju. Oziroma še to ne, saj so, kot so nam ta teden pojasnili na okoljskem ministrstvu, še vedno v fazi projektiranja za pridobitev gradbenega dovoljenja za prvo fazo vodnih ureditev od Alplesovega do Dolenčevega jezu. Do gradnje naj bi prišlo prihodnje leto, a le če bodo zagotovljena finančna sredstva iz kohezijskega sklada …

Po najbolj optimističnem scenariju se bo torej začelo graditi deset let po poplavah, kakršnih v Železnikih ne pomnijo. Očitno so v Ljubljani pozabili, kako grozovite posledice so pustile za sabo: terjale so tri smrtne žrtve, prizadetih je bilo 325 stanovanjskih objektov, ogromno škode je bilo na komunalni infrastrukturi ... Že do sprejema državnega prostorskega načrta je prišlo šele šest let po poplavah – leta 2013, čeprav so ga obljubljali že za leto 2010. Vleče se tudi projektiranje protipoplavnih ukrepov, čeprav se zavedamo, da gre za zelo zahtevno nalogo. Kljub temu pa je za nekoga, ki živi ob vodi, nerazumljivo, da so postopki tako dolgotrajni, je kritičen tudi župan Železnikov Anton Luznar. A kot pravi, so se domačini očitno sprijaznili in upajo, da bodo enkrat vendarle spet mirno spali. Sam je kljub vsemu optimističen, da bo do izvedbe protipoplavnih ukrepov vendarle prišlo kmalu, saj da imajo zelo dobre možnosti za sredstva iz finančne perspektive 2014–2020. Brez teh pa glede na veliko luknjo v državni blagajni tako ali tako ne bo nič: prva faza je namreč ocenjena na okoli 13 milijonov evrov, celotna investicija vključno z zadrževalnikom pod Sušo, ki naj bi ga po trenutnih napovedih začeli graditi čez dve leti, pa 21 milijonov.