Kako so lepi ti gorenjski kraji
To smo spoznali, ko smo obiskali Sorico in Bohinj. Prav tako lepi in še naravnejši kot tisti iz televizijskih nadaljevank.
O Sorici, tej idilični vasici, nam je veliko zanimivega povedal naš vodnik Marjan Peternelj. Najprej smo se ustavili ob spomeniku slikarja impresionista Ivana Groharja. Potem smo se sprehodili do župnijske cerkve svetega Nikolaja. »Tu v bližini so snemali kar štiri slovenske filme: Lucija, Cvetje v jeseni, Ljubezen nam je vsem v pogubo ter Pastirci,« nam razloži vodnik. Prizori so res idilični, saj je večina okoliških travnikov lepo pokošena, hiše pa so vse lepo urejene. Manjkajo le izrezljani balkoni, obloženi z bujnim cvetjem, pa bi bilo ravno tako kot pri tistem zdravniku v hribih, ki ga gledamo po televiziji, mi je zaupala ena od gostij. Marjan Peternelj pa je dodal, da kmetje v teh krajih skrbijo tudi za gozd, tako da lubadarja skorajda ni, ker so pravočasno posekali vse ogrožene smreke. Po pokušini kmečkega peciva, ki so nam ga pripravili v gostišču Macesen, smo se odpeljali še v Spodnje Danje. To je majhna vas, katere posebnost je, da so hiše postavljene na obeh straneh ulice. Tako je to ena redkih vasi, v kateri so že pred dvesto leti postavili sistem ulic. Iz vasi smo se ob tipičnih kozolcih z zidanimi stebri sprehodili do cerkve svetega Marka, ki je postavljena na razglednem slemenu, s katerega se lepo vidijo bližnji Ratitovec in okoliški hribi. Ko je Jože Plečnik prišel v Spodnje Danje, se ni mogel načuditi lepoti okoliških kozolcev – in pravijo, da je prav tu dobil zamisel za načrt kapelice, posvečene žrtvam, ki so jih Nemci pobili med drugo svetovno vojno v Dolenji vasi. Veliko pozitivne energije je ob tej cerkvi zaznal Marjan Derling in svojo trditev preveril tudi z bajalico. Tako močno se vrti na redkih krajih, je še dodal. Na tem kraju bi lahko na soncu posedali še ves dan, če nas ne bi preganjal čas. Tako smo se čez Soriško planino podali proti Bohinjski Bistrici. Ustavili smo se še pod novimi daljnovodi, ki povezujejo Bohinj in Železnike. S tega mesta se nam je odprl lep pogled na bohinjski kot in hribe za njim. Bohinj smo doživeli v vsej njegovi lepoti, in kadar tu sije sonce, je res prelepo. Najpogumnejši turisti so se še kopali v jezeru. Na Voglu smo po kosilu uživali v sprehodu po gorski naravi, ogledali smo si nasad z zaščitenimi rožami in si privoščili še lep razgled na Julijske Alpe. Kar prehitro smo se morali vrniti v dolino. V Ribčevem Lazu smo se ustavili ob spomeniku štirim srčnim možem, prijazna vodička pa nam je razložila, zakaj je cerkev svetega Janeza Krstnika tako pomembna. Skupaj smo nato na freskah poiskali dva bela hudiča in si ogledali angelčke z zobmi in golšami, ki so prava redkost v cerkvah. Za koncu smo se peljali še po Zgornji Bohinjski dolini in si v vasi Studor ogledali dvojne kozolce, ki jim tod pravijo stogi.