Rado in Ksenija Hribar

V Galeriji Mestne hiše v Kranju so v četrtek odprli razstavo Rado in Ksenija Hribar. Ob fotografijah, predmetih, dokumentih in različnih pretresljivih podatkih je bistveno tudi sporočilo razstave – prav je, da vemo, le tako bomo prihodnje rodove osvobodili bremen preteklosti.

Kranj – Množica ljudi, ki je prišla na četrtkovo odprtje razstave, je vsekakor tiha potrditev, kako pomembna in ob pravem času je tokratna muzejska predstavitev usode dveh ljudi, članov predvojne slovenske gospodarske in družbene elite, ki povezuje dvig in zaton meščanskih družin Gorup in Hribar. V zadnjih letih, predvsem po izidu romana Draga Jančarja To noč sem jo videl, še zlasti pa od lanskega marca, ko je po dolgoletnih prizadevanjih Petra Hribarja, nečaka umorjenih Rada in Ksenije Hribar, prišlo do izkopa njunih posmrtnih ostankov v gozdu nad Mačami pri Preddvoru, je ta žalostna zgodba slovenske zgodovine postala širše prepoznavna tudi med ljudmi. V prvi vrsti na Gorenjskem, kjer sta v tridesetih letih prejšnjega stoletja obnovila grad Strmol, v njem živela, v naših krajih pa se je nasilno končala tudi njuna življenjska pot. Pobudo za razstavo je dala publicistka Alenka Puhar, razstavni projekt pa je v okviru Gorenjskega muzeja vodil zgodovinar dr. Jože Dežman, ki je k pripravi gradiva povabil več sodelavcev: ob Angeliki Hribar, ki je predstavila rodbini Gorup in Hribar, in Petru Hribarju, predstavniku sorodnikov Rada in Ksenije, ki so leta 2000 dosegli njuno rehabilitacijo in je poskrbel za njun pokop v družinski grobnici na Žalah, so tu še arheolog Draško Josipović, ki je vodil izkopavanje obeh skeletov, ter Nika Leben in Damjana Pečnik, ki sta pred nekaj leti s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije vodili prenovo gradu Strmol.

Razstava je tako večplastna. V uvodnem prostoru spoznamo gospodarski pomen obeh družin in prispevke k duhovni moči slovenskega naroda, Rado in Ksenija sta sodelovala pri gradnji Moderne galerije v Ljubljani, skakalnice v Planici … Sledi predstavitev za predvojne čase ambiciozne prenove gradu Strmol, kot osrednji eksponat pa sta v vitrini njuna portreta, Rada je naslikal Božidar Jakac, Ksenijo pa Ivana Kobilca. Naša pot se nadaljuje do arhivskih zapisov o umoru zakoncev Hribar, na ogled je poročilo Pokrajinskega komiteja Varnostno-obveščevalne službe za Gorenjsko iz januarja 1944. Dva zapisa sta več kot zgovorna in govorita, da razen ideoloških predsodkov proti Hribarjevima ni bilo drugih konkretnih obremenilnih dokazov. V nadaljevanju je na ogled nekaj predmetov in diskretni fotografiji okostij. Obiskovalci so se na odprtju v največji meri zadržali ob filmu ob izkopu, ki ga je posnel Dušan Moravec. Tu so še podatki o rehabilitaciji in fotografija družinske grobnice. Lahko bi rekli ključni moment razstave pa je vsekakor velika fotografija Petra Hribarja in slovenskega predsednika Boruta Pahorja pri odkritju spominske plošče na gradu Strmol. Zraven je zapis iz govora in predsednikovo opravičilo v imenu države. Razstavo zaključujejo naslovnice originala in prevodov romana To noč sem jo videl, v kateri je Drago Jančar mojstrsko popisal tragedijo Rada in Ksenije. Prevodov je doslej dvanajst, 'v delu' jih je še pet.

Kot je uvodoma k razstavi dejala direktorica Gorenjskega muzeja Marjana Žibert, pa moramo hkrati vedeti, da so naši sorodniki vsak na svoj način doživljali krutost vojne in se na vse možne načine borili, da bi ohranili družine in domove in predvsem da bi ostali živi. »A vojna je čas, ko so se izgubljala življenja na frontah, v koncentracijskih taboriščih, v naših mestih in vaseh, v gozdovih nad našimi domovi. Življenju je bilo vzeto spoštovanje. V Gorenjskem muzeju z današnjo razstavo želimo vrniti spoštovanje življenju Rada in Ksenije Hribar, kajti njuna uspešna poslovna pot z veliko družbeno odgovornostjo si ni zaslužila nasilne smrti niti preranega groba.«

O njuni veličini sta govorili tudi strokovnjakinji s področja kulturne dediščine, dr. Nika Leben, ki je poudarila, da sta Hribarjeva z veliko skrbnostjo obnovila Strmol in poskrbela za njegovo bogato opremo, ki je ostala do danes, prav tako pa Damjana Pečnik, ki je povedala, kako globoko se je ob zadnji prenovi gradu tudi nje dotaknila usoda dveh uspešnih in za slovenski narod pomembnih ljudi. Arheolog Draško Josipovič je med drugim dejal, da česa tako brutalnega kot v tem primeru pri dosedanjih izkopavanjih že ni doživel, hkrati pa je dodal, da ga je ob tem presenetila spravljiva mirnost in tako rekoč aristokratsko dostojanstvo, s katerim je vse to spremljal nečak Peter Hribar.

Kot je dejala Angelika Hribar, se o umoru Rada in Ksenije v družini ni veliko govorilo, to pa je potrdil tudi njen bratranec Peter Hribar. »Bolj ko se je bližal datum današnje razstave, bolj so v meni začele vreti različne misli, različna čustva – in moram reči, da mi danes ni vseeno. Vesel sem, da smo danes zbrani ob odprtju razstave, ki je posvečena mojemu stricu Radu in teti Kseniji, ki sta bila dolga leta zamolčana, danes pa boste lahko skozi določene stvari ugotovili sami, kdo in kaj sta bila. S kratko besedo bi ju označil, da sta bila to pripadnika takratne slovenske elite, tiste elite, ki je danes ni več. Če pogledate zgodovino kateregakoli naroda, boste videli, da se elite ustvarjajo leta in desetletja, morda celo stoletja. Rado in Ksenja sta bila nedvomno na tej poti, s svojim razmišljanjem, s svojim načinom življenja, s svojimi dejanji. Ponosen sem nanju,« je v čustvenem nagovoru dejal Peter in dodal, da je njuno zgodbo tako nekako pripeljal do konca in s tem tudi izpolnil željo pokojnega očeta, najljubšega Radovega brata, da stvari, ko bo čas, postavi na pravo mesto. »Dovolj je govorjenja o spravi, dejanja so tista, ki štejejo, in zato sem storil tisto, kar sem čutil, kar še vedno čutim in mislim, da je edino prav in pošteno. Mlade moramo naprej razbremeniti teh bremen, teh prekletstev, to je edina pot. Čeprav je razstava majhna po obsegu, vsem priporočam njen ogled, od začetka do konca, le tako boste spoznali tudi njen širši smisel.«