Moker in razigran dan

V ponedeljek je pol stotnije Glasovih naročnikov in bralcev potovalo na Višarje, v Ukve in Ovčjo vas v Kanalski dolini. Dan je bil deževen, vendar zaradi dobre volje izletnikov veder.

Ko smo v ponedeljek zjutraj odhajali iz oblačnega Kranja, smo upali, da so se vremenoslovci, ki so napovedovali deževen dan, zmotili. Pa se niso. Na 1700 metrov visokih Višarjah, od koder je v lepem vremenu enkraten razgled na Julijske in Karnijske Alpe in na štiri doline, ki se stekajo pod Višarje, je lilo kot iz škafa. Izletniki se nismo dali motiti. Jezuitski pater Peter Lah, doma iz Suhadol pri Komendi, duhovnik Tone Humar iz Mekinj, skrbnik višarskega Marijinega svetišča Dionizij Matevžič in sestra Pia Marc so poskrbeli za doživeto bogoslužje, v katerem smo za petje in branje berila poskrbeli kar sami. Izletnica Marija Jamnik iz Žabnice se je izkazala za izvrstno pevko in organistko. Pater Peter Lah je razgrnil vse razsežnosti izročila Višarij, od Marijinega do človeškega, v katerega so vpete freske in slike Križevega pota dolenjskega slikarja Toneta Kralja, ki je veliko ustvarjal na Primorskem. Višarski gostilničar Jure Prešeren, rojen v zavedni Prešernovi družini na Trbižu, je poskrbel za izvrstno kosilo in za glasbeni vložek. Kot pravi mojster je skupaj z našim Gregom Flajnikom raztegnil harmoniko in družba se je razživela ob najbolj znanih Avsenikovih vižah. Dolina nas je čakala nekoliko vedrejša. V Ukvah nam je zgodbo o tudi žalostni preteklosti okrog 25 kilometrov dolge Kanalske doline in njenih ljudi povedal dolgoletni predsednik Slovenskega kulturnega središča Planika Rudi Bartaloth. Dolina se začenja pri Trbižu, konča pa pri Tablji oziroma Pontebi, kjer je bila do konca prve svetovne vojna meja med Avstro-Ogrsko in Italijo. Po vojni pa je bila Italija nagrajena z njeno prestavitvijo v bližino Rateč. Slovenci so se morali desetletja boriti proti asimilaciji, najprej nemški, nato pa italijanski. Obdržali so se in danes se tudi mladi znova učijo slovenščine, ki vztraja tudi po zaslugi zavednih slovenskih duhovnikov in društvenih delavcev. Kaj bo potem, ko jih več ne bo … Naše kanalsko potovanje je bilo sklenjeno v Ovčji vasi, kjer je med drugim sklenil svoje življenje duhovnik Jurij Prešeren, brat pesnika dr. Franceta Prešerna. Ana Wedam, Luciano Lister in ukovški organist Osvald Erath so bili čudoviti pripovedovalci zgodb o Ovčji vas in dolini. Kot se za Slovence spodobi, smo vsak obisk sklenili s pesmijo po tonih Jamnikove Marije. Dan se je poslavljal, nebo se je vedrilo, naša pot pa se je obrnila nazaj proti domu. V te kraje se bo Gorenjski glas gotovo še vračal.