Arhitekturne motivike s pridihom nostalgije: Veronika Vesel Potočnik / Foto: Gorazd Kavčič

Podobe izgubljenega časa

V avli Gorenjskega glasa je do sredine avgusta na ogled razstava Miniature kranjske akademske slikarke Veronike Vesel Potočnik.

Kranj – Veroniko Vesel Potočnik že od nekdaj navdušuje svet pravljic pa tudi drugi zapisi človeškega spomina, ki jih preoblikuje, novo ustvarjene zgodbe pa prenaša v svoja dela. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo, kjer je diplomirala pri Hermanu Gvardjančiču in Milanu Eriču. »V svojih delih prikazuje svojevrsten svet, zavit v simbolično pravljično pripoved z groteskno humorno noto. V njih zaobjema različne poglede bivanjske tematike, medsebojnih človeških odnosov ter časa kot največjega sovražnika človeka, ki beži z nenadzorovano hitrostjo in za seboj briše sledi,« o slikarki pravi umetnostna zgodovinarka Melita Ažman.

Na tokratni razstavi so na ogled risbe in slike, v katerih se prepletajo krajinske in arhitekturne motivike, pomešane z elementi fantazijskega sveta. »Že dalj časa me navdušujejo opustele arhitekturne zgradbe, ki v teku časa zaradi zapuščenosti in izgubljene namembnosti živijo povsem svoje življenje, odmaknjeno od ljudi in vsakdanjosti. Zaradi osamelosti se vedno bolj zraščajo z rastlinjem in postajajo odmaknjene, oddaljene in kot take predstavljajo izgubljene podobe nekih preteklih časov,« pravi avtorica, ki ji stihijske forme, ustvarjene na podlagi propadajočega materiala, služijo kot  izhodišče za delo. Tista dela, kjer se Veronika Vesel Potočnik dotika človeške figure, pa so pripovedi – na podlagi nekega trenutka ujeta občutja, ki iz realnega prehajajo v imaginaren svet.