Skladišče orožja v kleti
Tisto zimo, od novembra 1990 do junija 1991, je pri Erlahovih v Srednji vasi v Bohinju v klet pod delavnico hodil samo gospodar Franc. Domači so sicer slutili, vedeli pa niso, da je prav pri njih shranjenih nekaj sto kosov orožja, ki ga je pred jugoslovansko vojsko skrivala slovenska teritorialna obramba.
Srednja vas v Bohinju – »Malo čudno je, ko kakor z neba pridejo besede 'Ali imaš kaj prostora za shranjevanje orožja?',« se dogodkov izpred več kot 25 let spominja Franc Erlah iz Srednje vasi v Bohinju, ki je v kleti svoje delavnice do poletja 1991 hranil več sto kosov orožja teritorialne obrambe, katere pripadnik je postal takoj, ko se je kot mlad fant vrnil iz služenja vojske v tedanji jugoslovanski armadi.
»K meni v Srednjo vas je 20. novembra leta 1990 prišel kolega Lovro Sodja in me vprašal, ali imam kakšen prostor, kamor bi lahko shranili orožje. Malo sem se začudil, kako da prav jaz, saj nisem bil edini pri teritorialni obrambi, in nisem si prav dobro predstavljal, za kakšno skrivanje orožja gre. Nisem nič pomišljal, bodo že vedeli, sem si mislil, in sem pokazal garažo, pod katero sem ravno sezidal klet, morda bo pa odgovarjala.«
Sodja, ki je pogledal prostor, ni imel pripomb, prav tako ne Janez Smole in Janez Koselj, ki sta na ogled prišla dva dni za njim – prostor brez vlage, zračen, suh in na novo pobeljen je bil primeren tudi za skladišče orodja. »Spominjam se, da je 27. novembra leta 1990 snežilo, zapadlo je že kakih deset centimetrov snega, ko so zvečer do hiše pripeljali kombiji in tovornjaki in orožje spravili v moje 'skladišče', klet pod garažo. Malo te pretrese, seveda, ni enostavno prevzeti nekaj sto kosov orožja pod svojo komando,« pove.
Pravi, da je bil po eni strani ponosen, da so mu zaupali, po drugi pa priznava, da ga je bilo tudi malo strah. »Domači niso vedeli, kaj se dogaja, so pa prav gotovo nekaj slutili. Vedela sva za to orožje samo dva, Filip Šubelj in jaz, so nama dali tudi dve avtomatski pištoli – eno njemu in eno meni – za vsak slučaj, če bi se morala braniti. Pa se ni bilo treba, saj smo bili vsi tiho o tem, kaj se dogaja, ključ od kleti pa sem ves čas skrbno nosil pri sebi. Zvečer sem včasih razmišljal, kako bi bilo, če bi nekdo potrkal na vrata in hotel od mene skrito orožje. Tista pištola mi verjetno ne bi kaj dosti pomagala ...« se po 25 letih vendarle že lahko nasmehne ob misli na tiste nevarne čase.
»Še najtežje sem se organiziral jeseni, ko so bile koline, ki smo jih vedno shranjevali v klet,« še doda, spet z nasmehom. »Tisto leto mi jih je po stopnicah v klet pomagal znositi samo Šubelj ...«