Od spermijev do zlatih rol

Začela se je letna sezona gledališča Khislstein, ki bo na odru gledališča vse do septembra gostila koncerte, različno glasbeno, plesno in dramsko dogajanje. V sredo zvečer se je tako predstavil Mitja Okorn na dogodku Mitja Okorn izza filmske kamere. Publika je v dveh debelih urah izvedela marsikaj zanimivega o filmskem ustvarjanju Kranjčana, ki živi in dela na Poljskem, in se nasmejala do solz.

Mitja je že ob prihodu na oder dobil bučen aplavz in takoj v dvorani sprožil smeh, saj je ugotovil, da se je v devetih letih, kar ga ni bilo v Kranju, tu res veliko spremenilo – razen snemalca Rafka Bešića, on pa še vedno skače naokoli s kamero ...

Večerni pogovor je vodil Toni Cahunek, ki Mitja dobro pozna še iz otroških let, pa tudi v filmu Tu pa tam mu je Okorn zaupal najbolj vidno vlogo oziroma vlogo, ki so si jo vsi, ki so film videli, zapomnili: igral je namreč Storža.

Za glasbeni uvod v večer, ki je obetal, je poskrbela skupina Tosca Beat, potem pa je zbranim pod letnim odrom Khislsteina nekaj uvodnih besed namenil še kranjski župan Boštjan Trilar, ki je prepričan, da Mitja ne pozna besed 'ni mogoče'. Poleg neke vrste retrospektive Mitjevega filmskega ustvarjanja so dogodek izkoristili tudi za podelitev zlate role, pravzaprav dveh, saj si je ravno v sredo film Planet samskih ogledal že petdesettisoči Slovenec. Tako je Mitja Okorn postal prvi režiser, ki je prejel zlato rolo za tri različne filmske naslove, saj sta ju prejela tudi njegova prejšnja filma Tu pa tam ter Pisma sv. Nikolaju.

Zlato rolo za najbolj gledane filme podeljujeta Kolosej in Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev vse od leta 2001. Od leta 2012 pa se za omenjeno nagrado lahko potegujejo prav vsi filmi s pomembnim slovenskim ustvarjalnim deležem. Prejemniki priznanja zlata rola so tako zgolj slovenski filmi ali filmi v slovenski koprodukciji, ki presežejo mejo 25 tisoč gledalcev v kinematografih. Tokrat je nagrado na odru Okorn prevzel iz rok predstavnika podjetja Kolosej kinematografi Sergeja Racmana, članice Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev Urše Menart in podpredsednika Društva slovenskih režiserjev Borisa Petkoviča. In ker seveda Mitja ne more iz svoje kože, se je sicer najprej zahvalil za prejeti zlati roli, potem pa takoj hudomušno nadaljeval, da so mu pa eno – za film Pisma sv. Nikolju za 75 tisoč gledalcev – še dolžni. Ker je pravi Gorenjec, na to pač ne bo pozabil ...

Mikrofon je potem vzel v svoje roke Toni Cahunek. Sledila je kopica anekdot, zgodb in odgovorov na vprašanja, dogajanje na odru pa so popestrili kratki izseki Okornovih prvih skejterskih filmov, videospotov, za piko na i pa so na koncu predvajali še njegov začetniški filmski izdelek: rezultat obiska filmske delavnice v Makedoniji. Bizarna ideja, ki je pristala na platnu – in v Kranju je hormon sreče od smejanja v tistem trenutku dosegel limit. Kratki filmček namreč pripoveduje zgodbo o spermiju in nevšečnostih, ki ga lahko doletijo pri iskanju oziroma doseganju končnega cilja. Mitja se sicer ne spominja, kako je prišel na idejo za takšen scenarij, a če pogledamo vse skupaj kot celoto, primerjamo njegovo pot od začetka do danes, seveda opazimo razliko in napredek. Začel je s snemanjem skejterskih podvigov, posnel Not sponsored 1 in 2, iz najboljših delov potem videospot za skupino Los Ventilos. Sčasoma je razvil oko za estetiko in sledila je režija videospotov za takrat izjemno popularno glasbeno zasedbo Kocka, pa recimo Nino Osenar, celo za popularno nemško glasbeno skupino. V nadaljevanju je sledil (tako rekoč brezproračunski) celovečerec Tu pa tam. Potem je posnel videospot za Saša Vrtnarja in njegovo življenjsko zgodbo ubesedil ter spisal scenarij za film Član, ki pa ni ugledal filmskega platna kinodvoran – vsaj do sedaj še ne. Sledil je odhod na Poljsko. Ponudili so mu snemanje televizijske serije 39 in pol, pri čemer verjetno nihče ni pričakoval, da bo fant naredil hit in posneli so tri sezone. Ponovno so sledila snemanja videospotov in tudi reklam, ki so, kot pravi Mitja, resnično dobro plačane. Potem pa dva filmska uspeha: Pisma sv. Nikolaju in najnovejši Planet samskih.

Izvemo tudi, da ima tremo še vedno in vsakič. In če pri nas velja za nekoga, s katerim je težko delati, Poljaki pravijo, da je kot režiser pač zahteven ... Zanj obstajata samo dva filmska žanra: dober in slab; in dober mora vsebovati dobro mero drame. Ni pozabil ljudi, od katerih se je veliko naučil. Poimensko se jim je na odru kranjskega Khislsteina v sredo tudi zahvalil, bučnemu aplavzu ob začetku večera pa so se ob koncu pridružile še stoječe ovacije. Publika je bila navdušena, smeh pa se je iz Khislsteina razlegal še dolgo po končanem dogodku.