Pokazali, kaj delajo pravi kovači
V Sloveniji le še nekaj deset kovačev ročno kuje, večinoma so specializirani za posamezna znanja, to so podkovno, umetnostno in orodno kovaštvo. Da bi navdušili tudi mlade, pokažejo, kako delajo. In da bi obrt preživela še naslednje rodove, so na Jezerskem organizirali prvo Srečanje kovačev.
Jezersko – »Občudujem jih vse po vrsti, zares so pravi umetniki. Premalo danes poznamo to obrt in ugotavljam, da preslabo poznamo tudi druge obrti, ki bi jih lahko še zlasti mladim predstavili na način, kot so to kovači naredili danes,« je bila na Srečanju kovačev navdušena obiskovalka Ivka Sodnik, tudi ravnateljica Osnovne šole Orehek. Pobudnik za srečanje, ki je potekalo v soboto ob Planšarskem jezeru, je bil kovač Janez Globočnik iz Cerkelj, ki je za to navdušil še sedemnjast drugih kovačev od vsepovsod – iz Slovenije in zamejstva, predvsem pa je posluh pri izvedbi prireditve našel pri Območni obrtno-podjetniški zbornici Kranj, sponzorjih in gostincu Milanu Milošiču.
Na osemnajstih ognjiščih so kovači prikazali, kako se kuje 'na roke'. »Vse še delamo na muzejski način, kar zahteva veliko znanja in časa, in seveda s tem ne moremo konkurirati 'garažnim' mojstrom s sodobnimi stroji, uvozu poceni izdelkov z Vzhoda in miselnosti, saj ni važno, če je slabo, važno je, da je poceni. Je pa biti kovač lep poklic, pri katerem pride do izraza tudi umetniška žilica, in zase lahko rečem, da me je poklic 'zastrupil'. Rad bi odprl kovaški muzej, pokazal, kako delamo pravi kovači, le nekoga bi moral dobiti, da bi se spopadel z vso birokracijo, ki je potrebna za uresničitev delovanja muzeja,« je povedal kovač Bruno Kalčič z Blejske Dobrave.
V Sloveniji le še nekaj deset kovačev ročno kuje, večinoma so specializirani za posamezna znanja iz te obrti (podkovno, umetnostno, orodno kovaštvo). A v soboto smo videli kar nekaj mladih, ki sledijo temu poklicu. Pri Globočnikovih iz Cerkelj gre tradicija iz roda v rod in tudi šestnajstletni Jaka je povedal, da ima s tem veliko veselja, pa še kaj zasluži zraven. Oče Janez je pa je tisti, ki ga uči skrivnosti kovaštva. Šole za to namreč ni več. Tomaž Tekavec iz Stare Cerkve prav tako sodi v mlajšo generacijo kovačev, le da je on prvi v svoji družini, ki ga je prevzelo kovaštvo. Je samouk. »Celotna podoba, s katero se z ekipo predstavljamo, je v stilu srednjeveških prireditev. Ampak to so bolj izdelki po naročilu, kot je na primer meč iz filma Gospodar prstanov, za preživetje je fiksna kovačija,« je povedal Tomaž Tekavec, tudi avtor replike Aljaževega stolpa, ki ga je izdelal za Inštitut za restavratorstvo.
Obiskovalci so lahko videli, kako se podkuje konja, sicer pa je organizator poskrbel za raznolik spremljevalni program. Domačinka z Jezerskega, Mija Murovec, je v domačem narečju povzela zgodovino kovaštva na Jezerskem, zgodbo je vzela iz knjige Jezerske štorije avtorja Andreja Karničarja.
»Treba je še povedati, da je nivo kovaštva v Sloveniji postavil UKO Kropa, ki je zibelka kovaškega dela za visoko estetski dizajn,« je še poudaril Janez Globočnik. Veliko udarcev je bilo potrebnih, da sta oče in sin, Boštjan in Nejc Podjed iz Potoč, skovala bakreno vrtnico, narciso, orhidejo ... in bakrenega orla, ki je iz višine pogledoval na prvo Srečanje kovačev v Sloveniji. Naslednjega naj bi prihodnje leto organizirali v Mariboru.