Peko(či) spomini

Prejšnji teden so nas obvestili, da bodo za tovarno čevljev Peko Tržič uvedli stečaj. Za tovarno, ki je delovala več kot sto let, za tovarno, ki je poslovala v več »gnilih« sistemih in državah. Sedaj, ko nam je lepo, ko smo v (krutem, izkoriščevalskem) kapitalizmu, ko naj bi nam bilo lepše, ko naj bi nam se uresničile takšne in drugačne želje, sanje, so poslali tovarno v stečaj. Razen delavcev tovarne od nikogar drugega ni bilo slišati kakšne posebne zaskrbljenosti, kako bodo ti delavci s svojimi družinami živeli naprej, samo nekaj nedomišljenih komentarjev posameznih novinarjev smo slišali. Mar s(m)o otopeli do te stopnje, da se nihče ne zgane, da si mislimo, pač spet bo sto petdeset delavcev brez dela, pa kaj. Tako in tako jih je že sto trideset tisoč brez dela. Tudi ta primer kaže, da država ne zna in ni pravočasno reševala problemov. Samo spomnite se in poglejte časopisne zapise o tej tovarni zadnjih dveh let. Bilo je eno samo tarnanje vodstva in nadzornega organa Peka. Rezultat njihovega dela je na dlani. V zlatih časih »gnilega« socializma je imel Peko pet tisoč zaposlenih in izvozno naravnano proizvodnjo. Pretežni izvoz je imel na zahod, kar pomeni, da se je lahko uspešno kosal s konkurenco. Seveda, tudi nihče za polomijo in uničenje Peka ne bo odgovarjal, čeprav so imena znana. Večkrat sem poudaril, da je bila ena od najslabših poosamosvojitvenih odločitev, ki je bila načrtno narejena, ukinitev Službe družbenega knjigovodstva. Do stečaja, ne samo Peka, marveč številnih tovarn, vsaj ne v takem številu, zanesljivo ne bi prišlo. Kdo se še spomni Planike, Cicibana, Tovarne čevljev Maribor, Tovarne obutve Novo mesto, Tovarne obutve Zagorje ob Savi, Planine Črnomelj, Usnje plasta, Kota. Zadnji sta bili trgovini. Vse te tovarne so bile izvoznice. Vse te tovarne so bile razvojno naravnane, s kadrom, ki je bil izobražen in visoko produktiven. Arhivsko gradivo je na razpolago in če se bo kdo želel ukvarjati z obutveno industrijo, ga lahko najde. Upam, da ni uničeno, ker so razno razni nadobudneži v vsej svoji vnemi tudi tega zmožni. Včasih bi bilo dobro malo pogledati v bližnjo preteklost, ker mlajšim generacijam se niti ne sanja, kaj vse smo imeli, nekateri pa radi dokazujejo, da pred 91. letom ni bilo nič dobrega. To, da gre kakšna tovarna v stečaj, je zelo hudo, najhuje pa je, da bomo izgubili kadre, ki so se ukvarjali s to dejavnostjo. Obutveni delavec se ne ustvari prek noči. Peko jih je ustvarjal sto let, gre za tradicijo. Enako velja za vse ostale propadle tovarne čevljev, ki nam jih je uspelo zapraviti v pičlih petindvajsetih letih. Očitno je lažje uvažati made in China. Enako velja za delavce pohištvene industrije in še mnoge druge.

Glede na to, da se je vlada precej angažirala okrog Tuša, še z nekaterimi profesorji, da bi dokazovali potrebnost oblikovanja neke kooperative, zadruge (beri: kako opravičiti izpuhteli denar), sem bil presenečen, da se niso spomnili, da bi ravno pri Peku ustanovili neko obliko zadružništva. Predlagam stečajni upraviteljici, naj nemudoma razdela to idejo in pozove do sedaj zaposlene delavce in jim pomaga ustanoviti zadrugo z možnostjo odkupa strojev in objektov. Na daljše časovno obdobje. Pri tej zadevi se morata absolutno vključiti Ministrstvo za gospodarstvo in Občina Tržič ter DUTB. Na tem primeru se da pokazati in dokazati, da smo sposobni kaj več narediti, kot samo sesuvati. Tudi ta tovarna in takšna rešitev je lahko primer, kako se dajo zadeve urediti. Vprašanje je le, ali obstaja pripravljenost za ta predlog!? Saj nam gre za Slovenijo, mar ne?

Remzo Skenderović, član Društva SRP