Smrt ni prešerna
Takole je pisalo na spletni strani Policije: »54-letni voznik osebnega avtomobila je vozil iz smeri Radovljice proti Kranju. Ko je pripeljal na viadukt Peračica, je osebni avtomobil ustavil na odstavnem pasu, izstopil iz njega in stopil na vozni pas. V tem trenutku je po voznem pasu pripeljal 38-letni voznik tovornega vozila s priklopnikom in trčil vanj. Pešca je po trku odbilo na odstavni pas, kjer je zaradi hudih poškodb umrl na kraju nesreče.« Ta »pešec« pa ni bil nihče drug kot pesnik Aleš Debeljak (1961–2016).
Z njim imam prav posebno, a nedorečeno skušnjo. Moralo je biti enkrat po letu 1995, ko sem začel bolj redno pisati za Sobotno prilogo Dela in je očitno prebral nekaj mojih reči. Poklical me je po telefonu, pohvalil moj »vstop na slovensko sceno« (tako nekako je rekel) in me povabil, naj se, ko pridem kaj v Ljubljano, oglasim pri njem. Da bi še katero rekla. Pa se nisem, ne vem, zakaj. Tako se v živo nisva nikoli srečala in se tudi ne bova. S tistega viadukta nad Peračico je odšel neznano kam. Tega tudi Policija ne ve. Ostale so njegove pesmi in eseji.
Ob smrti pesnika Debeljaka sem se spomnil, kako je v Kranju, nedaleč od Peračice, umiral France Prešeren. Kako je bilo z njim na zadnji dan njegovega življenja, ki je zdaj slovenski kulturni praznik. Prešernova smrtna bolezen je bila trebušna vodenica. Natančneje: jetrna ciroza; »posledica nesrečnega življenja in pogubnega žganjepitja mu je počasi uničevala zadnje moči krepkega telesa, ki bi lahko živelo še desetletja« (Anton Slodnjak). Posebno hudo je bilo zadnje tri mesece, od novembra 1848 do februarja 1949. Pesniku sta pomagala zdravnik Bežek in ranocelnik Tomaž Pirc, predvsem pa sorodniki, ki so ga kar naprej privzdigovali in prekladali. »Boštjanov stric-boter, ki so bili že precej dolgo iz Vrbe in so v Kranju ostali. Nje je France prav posebno rad ob sebi imel. Bili so pri njem podnevi in ponoči. Ena dekla, mlada in prav močna je bila. In še ena iz hiše je pomagala. Ti vsi in jaz smo ga prevzdigovali in prekladali.« Tako je pričala sestra Katra, zapisal pa Tomo Zupan po pripovedovanju sestre Lenke. Našteti so bili z njim tudi tisto jutro, ko je umrl, 8. februarja 1849, malo pred osmo. Njegove zadnje besede so bile vzdihujoče: »Vzdignite me, zadušiti me hoče!« Z njimi na ustih je umrl človek, ki je napisal najlepše pesmi v slovenskem jeziku.
Smrt ni sama po sebi nič lepega, le redko je poetična, največkrat je banalna in boleča. »Lepa« je tista smrt, ko človek pred njo ne trpi. Prav nič lepega in poetičnega pa ni v tem, če se umirajoči pred smrtjo duši; če stopi iz avta in ga povozi mimo drveči kamion; če zgori v ognju kot France Balantič … Imajo pa pesniki in drugi umetniki pred drugimi smrtniki eno veliko prednost – da jih po smrti ne pozabijo tako hitro kot druge. Kdo se leta po smrti še spominja politika, ki je volivce v parlamentu varal z besedami, uradnika, ki je sestavljal pedantne proračune, bankirja, ki je podeljeval tajkunom nepokrite kredite … Prešerna pa beremo še poldrugo stoletje po njegovi smrti in ko nekje na tujem zmaga Peter Prevc, spremlja ta vrli tekmovalec, ko stoji na odru za zmagovalce, igranje slovenske himne s pesnikovimi besedami na ustih.
Na dan njegove smrti bo širom po Sloveniji neverjetno veliko žive kulture. V njegovem Kranju bo spet »Prešernov smenj«. V prenovljeni Narodni galeriji v pesnikovi Ljubljani bodo na ogled slike, ki so še starejše od njegovih pesmi … Posvetimo se na Prešernov dan kulturi, uživajmo jo, dokler smo še med živimi.