Želim govoriti o umrlem otroku

O smrti v naši družbi še vedno ne govorimo radi, še večji tabu pa je smrt otroka na začetku življenja, v materinem telesu ali kmalu po rojstvu; okolica po navadi sili starše, naj na izgubo čim prej pozabijo. A za starše je proces žalovanja zelo pomemben, poudarja Petra Urek iz Krškega, ki vodi društvo Solzice, v katerem pomagajo staršem in družinam iz vse Slovenije, ki so izgubile otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

Prejšnji teden je Petra Urek o žalovanju za otrokom in svoji izkušnji spregovorila na Jesenicah. Kot je povedala, je leta 2001 rodila tretjega otroka, hčerkico Brino, ki je le teden dni po rojstvu po sicer uspeli operaciji na srčku nepričakovano umrla. "Ostala sem sama z neznosno bolečino, nisem imela nikogar, ki bi mi pomagal, nobenega društva, knjige o tem ..." je opisala svoje soočanje z izgubo, kar jo je pripeljalo do iskanja drugih mam s podobno izkušnjo, sledila je ustanovitev društva Solzice in pisanje knjige Prazna zibka, strto srce, s čimer je stopila na pot pomoči drugim mamam oziroma staršem, ki so izgubili otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

"Ko mama zagleda tisto črtico na testu, to zanjo ni plod, ni zarodek, skupek celic, ampak je otrok. In izguba otroka predstavlja izgubo upanja, izgubo prihodnosti ..." Zato je, tako Petra, izguba otroka najbolj boleča izkušnja v življenju matere in očeta, in to ne glede na otrokovo starost. Pogosto mamice, ki so imele splav ali so izgubile otroka kmalu po rojstvu, ljudje tolažijo, češ, saj si še mlada, pozabi in živi naprej. A žalovanje je pomembno, poudarja Petra. "Ko je Brina umrla, na začetku sploh nisem žalovala, ker me je okolica spodbujala, naj ne žalujem, naj pozabim, ker imam doma še dva zdrava otroka. Zato šest, sedem mesecev sploh nisem žalovala ... Potem pa mi je notranji glas rekel, da to ni prav, in nekega dne sem pomoč poiskala na hospicu. Tam sem takoj dobila potrditev tega, kar mi je govorilo srce: da je prav, da žalujem. Tako sem končno začela žalovati, jokati, se pogovarjati o svojem otroku in Brini dajati pravico do obstoja, da je res živela, četudi le teden dni." Pri žalovanju so zelo pomembni spomini, fotografija otroka, odtis stopala, pramen las. Marsikatera družina ne želi pogledati otroka in se posloviti od njega, pravi Petra. "A v teh letih sem spoznala, da so ti spomini zelo pomembni. Pomembno je tudi, da starši dobijo možnost, da postavljajo vprašanja zdravstvenemu osebju, saj tako lažje objokujejo in pokopljejo otroka."

V kar nekaj slovenskih krajih imajo urejene dele pokopališč za pokope tako majhnih otrok, v Ljubljani denimo Park zvončkov, na Gorenjskem pa takšnega spominskega parka še nimamo. Vsako leto 15. oktobra, ko obeležujemo dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, se družine srečajo na pokopališčih in v zrak spustijo bele balone. Lani so jih v zrak spustili kar 343; tri družine tudi na pokopališču na Blejski Do­bravi ... "Pokop je pomemben za starše; prinaša težke občutke, a pomaga pri predelovanju žalosti. Za starše je tolažilno, če vedo, kje je njihov otrok pokopan, in da je to prostor, kamor lahko odnesejo svojo žalost."

Petra pravi, da žaluje vsak na svoj način, zato je v tem obdobju ranljiva vsa družina, lahko pride tudi do razpada zakona. Pogosto se pozablja na žalost očetov, ki jo tudi težje izrazijo, saj mislijo, da morajo biti močni. Žalost staršev pa močno občutijo tudi otroci, ki izgubijo občutek varnosti, počutijo se krive za nastalo situacijo. "Potrebujejo spoznanje, da gre življenje naprej kljub žalosti in trpljenju," poudarja Petra. Žalovanje traja različno dolgo in Petra iz lastne izkušnje ve, da čas ne pomaga pozabiti, saj starši nočejo pozabiti svojega otroka. Pomaga pa jim, da počasi sprejmejo izgubo. "Žalujoči starši zmoremo iti naprej, a gremo naprej drugačni ..."

"Besede tolažbe ni!" odgovarja Petra na vprašanje, kaj reči staršem, ki so izgubili otroka. A kot pravi, niso potrebne besede, zadoščata senzibilnost in sočutje. "Bolečine nam ne more nihče odvzeti. Pomaga pa nam, če vemo, čutimo, da je tudi drugemu hudo, da mu ni vseeno. Da si upa biti ob nas in z nami. Da ga ni strah omenjati mojega otroka. Želim govoriti o svojem otroku, tudi če ob tem jočem ... Včasih potrebujem tudi jok ..."