Odgovor na članek Damjane Šmid in dosedanje odgovore

Naj začnem z: Oh, kako smo si različni. Vsi – tako Šmidova kot drugi trije – pravijo, da verujejo v boga. Mogoče se bodo nekateri zgražali, kar bom napisal: če je bog res ustvaril človeka (po svoji podobi) in ga poslal na ta naš ljubi svet, potem to spoštujmo in si ne domišljajmo, da so nekateri več vredni in da lahko drugim, ki so v manjšini, kratijo pravice. Ali so drugače (istospolno) usmerjeni sami krivi, da so taki? In prav duhovščina, ki uči, da smo pred bogom vsi enaki, sedaj najbolj zganja hrup okrog tega. Duhovniki niso mame, očetje pa nekateri so, vendar ne opravljajo očetovskih dolžnosti.

Neža Makovec pravi, da se izogiba člankov, ki jih piše Damjana Šmid, jaz pa v tem članku nisem zasledil ničesar tako bogokletnega ali neresničnega, da bi bilo vrednega takega odziva, kot sem zasledil iz teh odmevov. Nadalje se sprašuje, kdo bo preprečil norčevanje sošolcev iz otrok, ki bodo morda nekoč v teh družinah živeli. Upam si trditi, da otroci sami tega ne bi počeli, če ne bi bili spodbujeni od staršev, ki so proti takim posvojencem. Šmidova kot prof. soc. pedagoginja bolje pozna otroške duše in stiske teh otrok kot verjetno Aleš Primc, ki mu gre bolj za politično promocijo kot dejansko za otroke.

Štefan Langus