Problem s sanitarijami v Vrbi

S tem naslovom je v petkovi izdaji GG izšel članek, ki zahteva odgovor in javnosti mora biti predstavljena še druga plat zgodbe. Zato v imenu Kluba ljubiteljev kulture 'PREŠERNOVI ROJAKI' (K'PR'), ki je bilo kot društvo namensko ustanovljeno zaradi ureditve »Prešernove Vrbe« in reševanja ugleda slovenske kulturne srenje pa v domačem okolju ne uživa nobene podpore, podajam resnico.

Navedba: »Dolgoletni zapleti s sosedom Prešernove rojstne hiše v Vrbi se kljub prizadevanjem, da bi jih razrešili, nadaljujejo,« direktorice Zavoda za kulturo in turizem Žirovnica (ZTK) ge. Maje Zupan je pač stvar njenega prepričanja, ki pa ne temelji na dokazanih dejstvih. Načrti se niso izjalovili, ampak so že v osnovi bili jalovi. Maja Zupan ne upošteva dejstva, da je lastnina vrednota in brez lastnikove volje neodtujljiva. Večkrat sem ji predlagal, da bi kot direktorica ZTK morala prisluhniti tudi mnenjem »drugih« v kraju, in ji ponudil tovrstno pomoč z informacijami na podlagi dejstev in dokumentov, s katerimi razpolagam. Službena dolžnost ji tega ne narekuje, mogoče celo prepoveduje, zato se ni zgodilo. Vsi poskusi in predlogi za ureditev Vrbe kot 'svetišča slovenske besede' so terjali že veliko »truda« in občinskega denarja.

Problem so dolžni reševati oblastniki in z njimi je problem. Direktorica Zupanova v tem članku krivi izključno soseda in s tem grobo žali njegovo dostojanstvo.

Arkova sta finančno izčrpana in psihično uničena, pa kljub temu v mirnem stanju pametno delujeta. Župan ukrepa svojemu stanju primerno. Mnenja in rešitve pa mu narekujejo drugi. V tem je problem. Bil naj bi ključna oseba, pa je samo figura, ki jo drugi premikajo. Te pa moti dejstvo, da je naše društvo nekakšna civilna iniciativa. Z osebnim prizadevanjem sem dosegel, da sta se Arkova odločila, da zapustita dom in lepo kmetijo na lepem delčku slovenske pokrajine v prid ureditve 'Prešernove Vrbe' in izbris sramote vseh nas, ki nismo tega sposobni urediti. Za tako dejanje ni primerna cena uradnega cenilca, pač pa se zato mora dogovoriti odškodnina.

S pomočjo posrednika firme Makler je bila uradno objavljena ponudba s predlagano 'odškodnino'. Ko so se pojavili kupci, je podžupan Izidor Jekovec v odsotnosti župana pisno uveljavil predkupno pravico, ki še velja, ker je ni preklical. To je poteza najvplivnejšega oblastnika v občini in dokaz, kaj je treba narediti, da se nič ne naredi.

Župan je postavil pogoj posredniku, da naj se kupec oglasi na Občini pri njem, da mu bodo postavili svoje zahteve in odstopili od predkupne pravice. Bolj nore zahteve svet še ni doživel.

Potem je na podlagi površno izpeljanega prenosa lastništva leta 1939, kar izkazuje pogodba, in nestrokovne določitve ter odmere funkcionalnega zemljišča ob Arkovi hiši pred leti, že med sporom, župan zemljišče pred hišnim pragom razglasil za občinsko javno dobro. Poznavalcem tega kraja bo takoj jasno, da Arkova stopita iz svojega doma takoj na javno površino in takoj zapadeta odgovornosti za uporabo javnih površin, kar je pot čez Arkovo dvorišče. Lastništvo parcele, na kateri stoji hiša, je uvedeno v ZK kot lastnina. Polovica hiše proti jugu meji z zemljiščem v lasti Agrarne skupnosti. To je posledica površnega postopka takratne oblasti, kar bi današnja oblast lahko uredila v korist Arkovih, da bi nadomestna hiša pridobila potrebno funkcionalno zemljišče. To je krivica, ki teži Arkove. Na drugi strani dvorišča so na bivši Arkovi parceli stranišča, naslonjena na Arkov skedenj, in ker Arkova ne pristaneta na samo delne rešitve, sta po navedbah v tem članku postala »garjavi ovci« in krivca za vse, kar se v Vrbi ne zgodi.

Za konec bom dodal še svoje osebno mnenje, katerega podpira tudi K'PR'. Arkove je treba odpraviti s pošteno odškodnino. Lastnik mora postati en sam (Občina Žirovnica). Dovolj smo bogati, kar ugotavljam po izvedenih investicijah, da bomo prosto razpolagali in urejali Vrbo kot »svetišče slovenske besede«. Nič ni treba graditi, le kaj podreti, da bi okolica pridobila nekdanji videz. Zaradi Prešernove hiše tudi obvoznica ne bi bila potrebna.

Pavel Bešter, predsednik