Odvzemi otrok v CSD Radovljica
Odgovarjam na članek Napake pri odvzemu otrok, ki je bil v Gorenjskem glasu objavljen 17. januarja 2014, ker poročanje predstavlja črn madež na mojem strokovnem delu in je škodljivo za mojo nadaljnjo strokovno pot.
V CSD Radovljica sem vstopila z bogatimi izkušnjami in s samoiniciativno željo spremeniti kaj na bolje, na žalost sem se kmalu srečala s postopkom odvzema otroka. Postopek odvzema otroka nikakor ni samo postopek enega strokovnega delavca, ki bi lahko počel, kar ga je volja, določeni so neodvisni organi – strokovna komisija, ki je sestavljena iz notranjih in zunanjih strokovnih delavcev, ki odločajo neodvisno od mnenja vodje postopka. Ves čas so v redne in izredne time aktivno vključeni tudi drugi strokovni delavci CSD različnih profilov (psihologi, pravniki), strokovni delavci si pogosto pomagamo s sodnimi izvedenci specialističnih znanj (klinični psihologi, psihiatri). Po hierarhiji mora za tovrstnimi odločitvami stati predvsem direktor. Tudi v našem primeru je bilo tako.
Izkusila sem, da se strokovni delavec v tem postopku lahko znajde pod izjemno močnimi pritiski strank v postopku, ki ne razumejo, da opravljamo delo v korist otroka, ampak je njihovo doživljanje na zelo osebni ravni. Tako smo strokovni delavci deležni neresnic in črnjenja našega imena na najbolj neprimerne načine: v pritožbah, ki jih berejo na višjih instancah ter v medijih (nacističnih kratkih filmih, v člankih ipd.) in kar je najhuje: posegajo v naše zasebno življenje. V mojem primeru so stranke žaljivo interpretirale moje aktivnosti zunaj delovnega okolja z namenom blatenja moje zasebnost in mi z brutalnimi posegi povzročati emocionalno škodo. Vsako tovrstno blatenje je kaznivo in pregonljivo dejanje in po mojem mnenju ne opravičuje cilja, četudi je ta vrnitev otroka v matično družino. Pri tem smo strokovni delavci praktično nemočni, neprimerno zaščiteni v instituciji in na višjih instancah, ostanejo nam dolgotrajne in s stroški povezane sodne poti, da bi dokazali neresničnost tovrstnih blatenj. Uporabiti jih bom morala tudi sama.
Glede inšpektorjeve oznake mojega dela naj povem, da ga je pogosto interpretiral napačno, pri čemer je popolnoma izvzel velik pomen timskega sodelovanja in hierarhije odločanja. To je lahko »voda na mlin« uporabnikom kot tudi nekaterim sodelavcem, ki po neuspehu krivdo za vse skupaj sprejete odločitve skušajo nasloviti name.
Zaradi grenkega spoznanja temne plati dela v javni upravi na področju socialnega varstva se od njega poslavljam, kljub temu me izkušnja ne bo ovirala pri moji nadaljnji strokovni poti.
Klementina Sambolić