Zahvala radovljiškim policistom

Ljudje, posebej starejši, se v stresni situaciji, kakršna je kraja, ponavadi ne znajdemo najbolje. Zato je za nas odnos varuhov reda ob takšnih trenutkih še toliko bolj pomemben.

Ko so mi nekega popoldneva izpred stanovanjskega bloka sredi Radovljice ukradli kolo, najprej niti pomislila nisem na to, da bi krajo prijavila policiji. Kolo ni imelo nikakršne vrednosti za kogarkoli drugega kot zame. Pa me je naslednji dan mož vendarle prepričal, da sva se odpravila na Policijsko postajo Radovljica. Malo naju je skrbelo, da policiste vznemirjava zaradi nepomembnega kolesa, a so naju sprejeli resno in prijazno. Posebej kriminalist, ki naju je odpeljal v skromno pisarno, ki jo imajo za te namene na policijski postaji, in naju natančno povprašal o kolesu in okoliščinah, v katerih je izginilo. Obljubil je, da se bodo potrudili in ga našli.

 

Poklicali so naju še isti večer in naju povabili, da prideva na policijsko postajo, odkoder so naju s kombijem peljali do bližnje šole. Tam je čakalo, odvrženo in priklenjeno ob drog ulične svetilke, moje kolo. Ne vem pravzaprav, kaj me je bolj razveselilo; dejstvo, da sem svoje priljubljeno prevozno sredstvo dobila nazaj ali prijaznost in učinkovitost radovljiških policistov, ki so se res potrudili. Pa čeprav je šlo samo za kolo, ki je imelo vrednost le zame.

 

Metka Ahačič