K pismu Simona Resmana

Ko sem v Deželnih novicah 1. februarja prebrala pisanje, ki ga je Simon Resman, občinski svetnik N.Si, naslovil na ravnateljico radovljiške osnovne šole A. T. Linharta, ker so učenci na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti recitirali pesem Zakaj sem partizan, sem si mislila, saj se ni vredno oglasiti, takim, ki nočejo vedeti, ne pomaga noben dokaz.

Še zmeraj mislim tako, a se vseeno oglašam zaradi sprenevedavega Resmanovega odgovora Katarini in Ferdu Bem, ki sta mu razložila, zakaj sta postala partizana. S. Resman jima odgovarja, da o NOB (narodnoosvobodilni boj) ni govoril, da ga še omenil ni. Kaj pa je potem mislil s polpreteklo zgodovino?

 

Simon Resman želi, »da bi radovljiške otroke učili gledati naprej in jih ne obremenjevali z našo polpreteklo zgodovino …«. Živeli naj bi torej tako, da nikoli ni bilo NOB, pa tudi ne tistih, ki so se pridružili okupatorju. Šolarji naj bi ne zvedeli, da je v polpretekli zgodovini nekdo dejal: »Napravite mi to deželo nemško!«, da bi bili, če ne bi zmagali zavezniki, katere priznani sestavni del so bili partizani, mnogi Slovenci izseljeni (prilagodljivi bi seveda obstali), v šolah pa bi se učili le nemško ter italijansko.

 

Dve stvari sta mi v mladosti vcepili ponos, da sem Slovenka: Finžgarjeva knjiga Pod svobodnim soncem in partizanski boj. Šolarji naj vedo, da so bili v polpretekli zgodovini Slovenci, ki niso pokleknili pred okupatorjem. V NOB je bilo največ vernih ljudi, čeprav je uradna cerkev sodelovala z okupatorjem. Ljudje, ki so šli od doma (v strahu, kaj bo s tistimi, ki so ostali) največkrat goloroki, bili lačni, prezebli, mnogokrat pa raje umrli, kot pa da bi se vdali, zaslužijo spoštovanje, ne pa izbris in molk. S. Resman omenja fašizem, nacizem in komunizem, ideologije, »ki so strašile naše očete«. Ne omenja pa najstarejše ideologije, ki je s križem, pa tudi z ognjem in mečem ter na druge načine pridobivala duše, bogastvo in oblast.

 

Svetnik N.Si tudi piše: »V dobi novih odnosov pojdimo naprej – ponosni, da smo samostojni …« Osnovni temelj za samostojnost je dalo partizanstvo. Zato upam, da bodo na šolskih proslavah še recitirali partizanske pesmi, predvsem pa, da jih bodo otroci tudi razumeli in da ravnateljic ali ravnateljev zaradi tega ne bo strah.

 

Za primerjavo dodajam, da so na Televiziji Slovenija v začetku februarja poročali, da so v palači Epstain dunajskega parlamenta odprli razstavo Konec spomina – koroški partizani in partizanke ter predstavili knjigo Graparji. In da je tam tudi prvič zazvenela slovenska partizanska pesem …

 

A. V.