Ob vsaki knjigi se preselijo drugam

Zgodba študijskega krožka Knjigosnedke se je začela v majhnem kletnem prostoru Knjižnice Ivana Tavčarja v Škofji Loki pod vodstvom mentorice Nataše Škofic Kranjc, ki se z zagnanimi bralkami druži že osemnajst let. »Trikrat smo se selile, iz matične knjižnice za Namo, na Trato, v stolpnico tu zraven, zdaj pa smo že tri leta v teh čudovitih prostorih nove knjižnice na Trati,« nam razloži Škofic Kranjčeva.

Izjemni roman hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka z naslovom Cigan, ampak najlepši je zadnja med skoraj tristo knjigami, ki so jih v 18 letih prebrale članice krožka Knjigosnedke, študijskega bralnega krožka škofjeloške knjižnice. Polnoletnost so počastile z odprtjem razstave fotografij v knjižnici na Trati, ki jih je posnela njihova članica Olga Lipič. Olga je tudi pobudnica razstavo, ki jo je pripravila z vsemi članicami krožka v sodelovanju s Sašo Ambrožič iz Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka. »Koliko iskric najdem v knjigah in v naših pogovorih,« je na eni od fotografij zapisana misel knjigosnedke Anči. »Knjige nas zajamejo ali pa jih me ujamemo,« razmišlja Ela. Poleg njiju so knjigosnedke še Stanka, Sonja, Milena, Marija, Mojca, Lena, Minka, Olga in mentorica Nataša. »Naš bralni krožek je drugačen, kot si jih predstavljamo. Pomembna je demokratičnost, vsaka ima pravico povedati, kar želi in če želi, ima pravico biti slišana in o stvareh razmišljati drugače kot druge. Menim, da naši pogovori o knjigah res potekajo na višji ravni,« razmišlja. Za primer navede pogovor, ki so ga imele ob knjigi Armenski prijatelj. Ob tem, da vsa njihova srečanja fotografira njihova članica Olga, ki jim po zaključku srečanja pošlje fotoreportažo, so domenjene, da je vsaka izmed njih na 14 dni, ko se srečujejo, moderatorka srečanja. »Na srečanju, ki smo ga pripravile ob romanu Armenski prijatelj francoskega pisatelja Andreia Makina, je bila moderatorka Stanka, ki nam je odlično predstavila zgodovino Armenije. Stopila je v stik z Armencem, ki živi pri nas. Nima več restavracije, za katero je mislila, da jo še ima, a je bil tako prijazen, da jo je povabil na obisk, ko ga je ravno obiskala mama. Prinesla mu je poseben armenski kruh, ki smo ga pokusile na našem krožku. Takrat smo se 'preselile' v Armenijo,« se srečanja izpred mesecev spominja Nataša Škofic Kranjc.

Postale so »pozitivno izbirčne«

Kot pove mentorica Knjigosnedk, se trudijo izbrati zares dobra čtiva. »Če knjiga nima referenc do­bre knjige, je za nas preslaba. Najdemo jih na portalu Dobre knjige, seznanjene smo z nagrajenimi knjigami, ali v Sloveniji ali po svetu, svetujejo nam naše knjižničarke.« Že 18 let se srečujejo na 14 dni, in sicer od septembra do maja ob torkih ob 19. uri. Tudi izven omenjenega termina gredo na kak izlet, povezan s knjigami. »Zdaj imamo v načrtu, da gremo v začetku junija gledat film, ki je narejen po vrhunski knjigi Rejenka Claire Keegan. Gre za film Tiho dekle,« napove Škofic Kranjčeva. »Zdi se mi pomembno, da beremo tudi poezijo, vsaj enkrat na sezono preberemo zbirko pesmi. Tokrat nameravamo prebirati slovenske avtorje, ki so bili rojeni v 21. stoletju, da se seznanimo s tem, kako mladi razmišljajo skozi poezijo.« Nadvse pa so vesele in tudi ponosne, da v Knjižnici Ivana Tavčarja cenijo njihovo bralno udejstvovanje in so skoraj tristo knjig, ki so jih prebrale v 18 letih, opremili z nalepko Knjigosnedke priporočajo. »Ob tem pa je naša Stanka zelo vestno pripravila seznam naslovov prebranih knjig, ki ga prav tako lahko dobite v knjižnici.« Ko bomo naslednjič zavili vanjo in si izposodili knjigo, nam bo tista, ki je opremljena z nalepko Knjigosnedke priporočajo, zagotovo »teknila«.