Odprta komunikacija šteje

Obdobje, ki ga trenutno doživljamo, bo nedvomno zapisano v anale naše zdravstvene zgodovine. Smo priča najdaljši stavki zdravnikov, s tem pa so se odprle številne dileme in izzivi, ki vplivajo na nas vse – na paciente, zdravstvene delavce in celotno družbo. Pacienti se lahko znajdejo v dvomih in negotovostih. Prekinjene ali omejene zdravstvene storitve puščajo občutek nemoči in izgube nadzora nad lastnim zdravjem. V takšnih trenutkih bi moral biti vir zanesljivih informacij in podpore prav zdravstveni sistem.

Kljub temu pa se vodstvo nekaterih zdravstvenih ustanov zdi nekako odsotno. Nedavno smo naleteli na primer jeseniške bolnišnice – kljub daljšim prizadevanjem za intervju z vodstvom o reorganizaciji dela in trenutnem vzdušju med zaposlenimi na intervju še čakamo. Morda bomo prej dočakali celo konec stavke. Medtem ko se trudimo, da bi javnosti zagotovili pravilne in celovite informacije, se včasih novinarji znajdemo v položaju, ko zastavljamo številna, včasih tudi kontroverzna vprašanja in vztrajamo pri iskanju odgovorov. Vseeno pa preloženi termini intervjujev puščajo vtis, kot da o bolnišnici ne poročamo, in ustvarja se skrb glede transparentnosti in odprtosti v komunikaciji vseh vpletenih strani. Ta ista skrb lahko negativno vpliva na razumevanje situacije s strani javnosti.

Za zdaj intervjuja še ne bo, po drugi strani pa je veliko pozornosti poželo javno pismo zdravnikov, v katerem izražajo svoje pomisleke, zahteve in pričakovanja glede stanja v zdravstvenem sistemu. Pismu nikakor ne nasprotujem, vendar se mi ob tem poraja vprašanje, ali so se jeseniški zdravniki odločili za javno pismo, ker so to storile tudi druge bolnišnice. Ali so se morda odločili za javno pismo zaradi prepričanja, da je to najučinkovitejši način za pritegnitev pozornosti in spodbujanje sprememb v zdravstvenem sistemu?

Razumevanje razlogov za odločitev vodstva, da z intervjujem počakamo, bi lahko koristilo pri oblikovanju celostne slike situacije. Morda vodstvo bolnišnic izbira manj izpostavljen pristop zaradi želje po ohranjanju notranje stabilnosti ali preprosto zaradi skrbi, da bi neposredni intervjuji vzbudili dodatna vprašanja. Kljub temu pa se zdi, da bi bolj odprt pristop h komunikaciji lahko prispeval k večji jasnosti in razumevanju, ki sta ključna za gradnjo zaupanja med vpletenimi. V času, ko je dostop do celovitih informacij ključnega pomena, moramo vsi prevzeti odgovornost za zagotavljanje kredibilnih in transparentnih sporočil. Kakorkoli že, tudi komunikacijski izzivi so izzivi, ki jih je vredno nasloviti, čeprav je včasih težko in bi se raje držali pregovora Kdor molči, desetim odgovori.