Kos rešil velik del loškega arhiva

Minilo je sto let od smrti zgodovinarja dr. Franca Kosa, rojenega v Selcih. Raziskoval je srednjeveško zgodovino Slovencev, rešil pa je tudi velik del loškega arhiva ter napisal Doneske k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja. »Opravil je velikansko delo,« je poudaril zgodovinar ddr. Igor Grdina.

Zgodovinar dr. Franc Kos se je rodil 24. decembra 1853 v Selcih. Na dunajski univerzi je študiral zgodovino, zemljepis in slavistiko. Tam je opravil tudi profesorske izpite in leta 1881 je doktoriral iz antične zgodovine Makedonije. Dobra tri desetletja je bil profesor; od tega nekaj let v Ljubljani in Kopru, glavnino časa pa je poučeval v Gorici, kjer je preživel svoja najbolj plodna leta. Sodi v prvo generacijo slovenskih šolanih zgodovinarjev in velja za utemeljitelja slovenskega znanstvenokritičnega zgodovinopisja. Umrl je 14. marca 1924 v Ljubljani, star 70 let.

Ob nedavni stoti obletnici smrti velikega rojaka so v Selcih pripravili slovesnost in predavanje zgodovinarja ddr. Igorja Grdine. »Delo, ga je opravil, je veliko in raznovrstno in v tem opusu lahko vsak najde kaj, kar ga posebej zanima,« je v uvodu dejal predavatelj. Čeprav je Kos raziskoval predvsem srednjeveško zgodovino Slo­vencev, pa se je posvečal tudi lokalni zgodovini, predvsem na Škofjeloškem in Goriškem. Sistematično je zbiral, kritično obdeloval in objavljal vire ter na podlagi tega pisal razprave in študije. »Delo je zastavil zelo temeljito,« je poudaril Grdina.

Odkupil šestdeset kilogramov dokumentov

Čeprav je Kos velik del življenja prebil v Gorici, se je rad vračal v Selca. »Za vaš prostor je še posebej zanimiv kot rešitelj loškega arhiva oz. njegovega velikega dela.« Ko je izvedel, da je goriški trgovec Nardini v Škofji Loki kupil veliko listin in rokopisnih knjig in da je papir uporabljal za zavijanje mesnin, je od njega odkupil okoli 60 kilogramov dokumentov iz časa med 16. in 18. stoletjem. Grdina je poudaril, da ne pozna nobenega slovenskega zgodovinarja, ki bi rešil toliko gradiva s svojim denarjem. Iz teh listin je napisal delo Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, ki je izšlo leta 1894 pri Matici Slovenski.

Zbral vire za slovensko srednjeveško zgodovino

Osrednje mesto v Kosovem opusu ima Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, ki je izšlo v petih knjigah v obdobju od 1902 do 1928. Po podatkih Grdine gre za več kot tri tisoč listin, poročil in podobnih vesti za zgodovino našega prostora od leta 500 do srede 13. stoletja. »Res je, da takšno delo nikoli ne more biti popolno, vendar je mogoče zlasti v našem času to dopolnjevati, medtem ko temeljni skelet pa je. In zanj je poskrbel en sam človek,« je dejal Grdina ter dodal, da je to sicer naloga za cel štab ljudi in da je dr. Kos opravil velikansko delo.

Kos se je sicer pri objavi tega dela srečal tudi z zavrnitvijo. Slovenska matica je namreč izdajo zavrnila, češ da je preobsežna. Po zaslugi Kosovega sorodnika dr. Janeza Evangelista Kreka, prav tako selškega rojaka, je nato delo izdala Leonova družba. Zadnja od petih knjig je izšla po Kosovi smrti, za tisk pa jo je pripravil njegov sin dr. Milko Kos, prav tako ugleden zgodovinar, po katerem je poimenovan tudi zgodovinski inštitut pri ZRC SAZU. Franc Kos je imel še enega sina: slikarja Gojmirja Antona, ki je bil eden najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov prejšnjega stoletja.

»Franc in Milko Kos sta naša sodobnika; umrla sta eden pred 100 leti in drugi desetletja pozneje, ampak njune slike slovenske zgodovine so še vedno tu. Upam si trditi, da večina delujočih zgodovinarjev ugotavlja, da v bistvenih potezah veljajo,« je poudaril predavatelj.

Aprila na Selškem prirejajo še dva dogodka v počastitev dr. Franca Kosa, a bi bilo po mnenju ddr. Grdine stoto obletnico smrti takega velikana treba zaznamovati vseslovensko.