Sprava bo, sprave ne bo

V Gorenjskem glasu je bilo 5. marca 2024 objavljeno pismo Francija Kindlhoferja z naslovom Sprava 4 kot odgovor na pismo Petra Hribarja z dne 23. februarja 2024. Kot prikaz nasprotnih dejstev zahtevamo, da v skladu z Zakonom o medijih objavite naš odgovor:

V občečloveških moralnih normah sta kolaboracija s sovražnikom in izdaja lastnega naroda opredeljeni kot najbolj zavržni in skrajno nesprejemljivi ravnanji, zato jih vse države v svojih kazenskih zakonikih vrednotijo kot najhujša kazniva dejanja. Zanje so predpisane najvišje kazni. V Sloveniji pa smo priča organiziranemu, sistematičnemu in od dveh desnih političnih strank in RKC podprtemu ideološkemu in kulturnemu boju za rehabilitacijo vseh oblik medvojnega kolaboranstva z nacističnim in fašističnim okupatorjem. Ta boj nadaljujejo že več kot tri desetletja z vse večjim žarom in patološko zagnanostjo s ciljem kriminaliziranja in demoniziranja Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilnega partizanskega boja. To počno kljub dejstvu in ob zavedanju, kako velik krvni davek je naš mali narod plačal med okupacijo, tudi zaradi sebičnih interesov dela politike in ljubljanske škofije z Rožmanom na čelu. Modus operandi tega boja sloni na potvarjanju zgodovine, sprevračanju zgodovinskih dejstev in lažeh, ob čemer jim ni tuje niti povezovanje s tujimi neofašističnimi gibanji. Njihova retorika je enaka nosilcem tega gibanja, kar dokazuje tudi zadnja izjava italijanske premierke Melonijeve, ki je Tita in njegove borce označila za morilce, ne da bi omenila zgodovinski časovni kontekst, torej fašistični genocid in etnocid nad okupiranim delom slovenskega ozemlja. Ta je samo na Primorskem in v delu Notranjske trajal več kot triindvajset let, v tako imenovani Ljubljanski provinci pa tri leta. Izjava premierke in voditeljice skrajno desne stranke Bratje Italije pa v naši diplomaciji ni izzvala ustreznega odgovora. V naši Sloveniji, izbojevani v osamosvojitveni vojni, ki so jo na vodstvenih operativnih položajih v milici in TO vodili potomci partizanov, so malikovalcem kolaboracije na stežaj odprta vrata medijev v lasti dela konservativne politike in RKC. Ti s svojo toksičnostjo sejejo neslutene razsežnosti sovraštva in narodovega razdora z zlorabo sprave, čeprav je od spravnega sporazuma Kučan – Šuštar v Kočevskem rogu minilo že trideset let. Takrat dobronamerno razumevanje tega dejanja ni bilo v skladu z interesi desne politike in RKC, zato nadaljujejo svoje pogubno in nevarno delo.

V tonu te zločeste in nevarne strategije se v zadnjih tednih redno oglašata v Gorenjskem glasu Peter Hribar in Franci Kindelhofer. Iz pisanja obeh veje neverjetno sovraštvo do tako imenovanih »rdečih morilcev in njihovega potomstva«, kot pravi Hribar. Kindelhofer pa gre do skrajnega roba in piše o radikalni odstranitvi. Radikalni odstranitvi iz česa? Z ustavo zagotovljenih pravic, iz pravice do zaposlitve, do socialnega in zdravstvenega zavarovanja ali celo iz pravice do življenja!!! Besednjak, podoben nacističnemu, s katerim so zagnali največjo morijo v zgodovini človeštva. Sprava nikoli ni bila opcija obeh in njihovih somišljenikov, temveč revanšizem in obračun z vsemi pokončnimi, svobodoljubnimi ljudmi, ki so imeli toliko časti in poguma, da so se uprli največji vojni sili na svetu. In se maščevati njim in njihovemu potomstvu, do katerega kolena, drugega, tretjega … Dosledno jih etiketirata kot komuniste in rdeče morilce, kot da ne bi bila večina udeležencev narodnoosvobodilne borbe vernih katoličanov.

Nesporno zgodovinsko in nikoli neovrgljivo dejstvo je, da je bilo slovensko narodnoosvobodilno gibanje z Osvobodilno fronto na čelu in s partizansko vojsko del zavezniške koalicije, kvizlinške formacije, torej slovenski domobranci, nastali po profašistični milici MVAC, pa pomožne SS policijske enote v službi tretjega rajha. Po nürnberških zakonih so esesovci zločinske formacije, torej tudi domobranci pod pravim imenom Slovenische Landwehr, vodeni od nacističnega okupatorja. Za esesovce ni bilo usmiljenja nikjer po osvobojeni Evropi, saj so za sabo puščali samo izmaličena trupla.

Spomnimo se izjave duhovnika, domoljuba in cenjenega pisatelja, gorenjskega rojaka Frana Saleškega Finžgarja o domobrancih: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«

Aktualni generatorji narodovega razdora in razklanosti delajo iz izdaje in kolaboracije moralni vrednoti. Rehabilitirajo in razglašajo za blažene in mučence največje narodove izdajalce in zločince, jim postavljajo spomenike in pojejo hvalnice ter mašujejo za njihov blagor. Takoj po osamosvojitvi so na zidove cerkva in župnišč postavili plošče pripadnikom kvizlinških enot, spominska znamenja narodno zavednim duhovnikom, žrtvam okupatorja, pa odstranili, kot se je pred leti zgodilo v romarski cerkvi na Brezjah. Tako sporočajo naši mladini in zanamcem, da upor in boj zoper morebitnega okupatorja ni sprejemljiv in zaželen. Se zavedajo, kako nevarno je njihovo početje?!

Združenje borcev za vrednote NOB Kranj,
predsednik Božidar Jožef Janež

S tem odgovorom zaključujemo polemiko o spravi.
Uredništvo