Navdih pride, ko ima v roki čopič

Maruša Furlan, Kranjčanka, ki trenutno živi v Tržiču, pravi, da je iskalka lepote in sončnih plati življenja. Pred štirimi leti je začela pisati zgodbo, ki jo je poimenovala Plantelish, zgodbo ilustracij, ki odraža ljubezen do rastlin.

Tržič – »Čeprav sem izkusila veliko teme, vedno iščem pozitivnost. Kot otrok sem vedno rada risala, zelo veliko sem risala, bilo mi je nekako naravno. Pot me je potem odpeljala čisto drugam, risanje sem opustila in pred nekako štirimi leti sem obudila to veselje,« je v uvodu povedala umetnica. Kot je dejala, se je v tistem obdobju veliko spraševala o sebi, kdo je in kaj lahko ponudi svetu, da je res unikatno in izvira iz nje. Našla se je v akvarelih, ki pa jih načeloma uporablja kot akril. »Imam specifično tehniko, redko uporabljam prelivanje, ki je značilno za akvarele, moj podpis je pogosto 'splash' barve, torej da je barva poškropljena po sliki, in pa detajli z markerjem.« Njena dela, ustvarila jih je že več kot 1500, krasijo stene po najrazličnejših koncih sveta. Največ jih je v Združenih državah Amerike, Kanadi in Avstraliji.

Plantelish so rastline

Zgodba Plantelish se je pravzaprav začela iz preproste ljubezni do sobnih rastlin. »Rastline mi pomenijo ogromno, tudi imam jih veliko, kolikor se le da. Zame simbolizirajo upanje, rast in so resnično lep dar matere narave. Se je pa skozi čas Plantelish razvil v mnogo več, podajam se v različne segmente. Poleg rastlin pozornost v slikah posvečam tudi feminilni umetnosti in ženski ekspresiji, ustvarjam pa tudi portrete živali, vendar vedno nekako v povezavi z zelenjem. Zelenje mora biti.« Maruša Furlan je pojasnila, da zelo rada ustvarja tudi portrete živali, ki pa predstavljajo veliko odgovornost, saj mora na papir prenesti lastnikovo ljubezen do živali. »Na koncu mora biti oseba ganjena, to je moja želja. Preprosto rada osrečujem ljudi. Včasih želim doseči nekakšno katarzo sama pri sebi, večkrat pa to katarzo želim pri ljudeh, za katere ustvarjam.« Njeno delo se vse pogosteje znajde tudi kot trajen zapis na koži, številni se namreč odločijo, da Marušine ilustracije uporabijo kot tetovažo. »Mislim, da je to kar ena največjih časti, ki mi jih prinaša to delo. Mislim, da se je začelo pred dvema letoma s prvo tetovažo – in takrat sem bila nasmejana cel teden. Zdaj pa izredno veliko ljudi želi ilustracijo ravno z namenom, da se bodo tetovirali. Vedno sem izjemno počaščena.«

Zrasla kot umetnica in kot oseba

Ob ustvarjanju uporablja različne rituale, med katerimi še sama nekoliko manevrira. Povedala je, da nekatere slike vzniknejo v samoti, ko je v stiku sama s seboj in se zazre vase, druge pa so plod discipline. »Včasih se mi ne ljubi, pa se vendar usedem in steče, mora steči. Veliko umetnikov čaka na navdih, jaz pa sem ugotovila, da navdih pride, ko imam v roki čopič in začnem ustvarjati prve poteze. Če bom le sedela in čakala na navdih, ga morda nikoli ne bo.« Kot je dejala, niti sama ne more verjeti, kako močno se je v relativno kratkem času razvila kot umetnica. »Ko pogledam svoje prve slike, je napredek očiten. Sama se tega včasih premalo zavedam, vendar si nekako dovolim priznati, da sta vizualna predstavljivost in tehnika močno napredovali. Razvijala pa sem se tudi kot oseba, dobila sem precej trdo kožo, postala sem osebnostno močnejša, risanje me je naučilo tudi, da si moram bolj zaupati.« Maruša za zdaj še vedno prisega na ročno delo, za katero pravi, da je izjemna dodana vrednost, vseeno pa v kratkem načrtuje tudi eksperimentiranje z digitalnimi ilustracijami. »Želim si nadaljnje rasti,« je še dejala in dodala, da če bosta priložnost in namera pravi, bo pripravila tudi kakšno razstavo za javnost.